Beseda

GLEJ, TVOJ SIN ŽIVI

Kaj mi pomeni življenje? Ko opazujem motoris-te, kako se podijo s svojimi konjički in kako izpo-stavljajo svoje življenje, se sprašujem, kako ti dir-kači sprejemajo svoje življenje. Ko se pogovarjaš z ljudmi, ki jemljejo življenje kot adrenalinski izziv, obstrmiš ob stavku, ki je moto mnogih najstnikov in mladih odraslih: »Vsakdanje življenje je preveč enolično, zato ti adrenalinske zabave dajo obču-tek, da živiš, da tvegaš, da si nekdo!« Za te ljudi ni pomembno, kako dolgo živiš, ampak da je tvoje življenje vedno na vrhuncu, pa čeprav bo trajalo samo nekaj let.

In kako gledajo na življenje matere – predvsem tiste, ki odklanjajo splav in umetne posege v živ-ljenje, ki se razvija in ga je zato treba braniti? Mati ve, da je vsako novo življenje, ki raste pod njenim srcem, povezano s trpljenjem in različnimi odre-kanji. Čim več je tega, toliko večje veselje je na obrazu žene ob rojstvu zdravega otroka. In koliko neprespanih noči, obiskov zdravstvenih ambulant in borbe za dobro počutje sledi prva leta otrokove rasti; koliko dodatnih problemov in strahov mati čuti ob vstopu otroka v vrtec in v šolo. In najstni-ška doba! Koliko sivih las povzroči materi strah zaradi neizkušenega otroka, ki ne bi bil rad izri-njen iz družbe, ker še ni poskusil alkohola ali tra-ve, odklanja cigarete in je še nedolžen.

Mati dobro ve, kaj je življenje, ker se mora stal-no zanj boriti in ga varovati. Tako je bilo tudi v Elijevem času. Bil je gost pri vdovi iz Sarepte in njen sin je umiral. Ko je gledal bolečino te žene, ki ji je otrok pomenil vse v njenem življenju, ga je stisnilo pri srcu. Vzel je njenega otroka, se umaknil v izbo, kjer je stanoval in je klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celò to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?« In Gospod je uslišal Elijev klic: dih otrokovega življenja se je vrnil v njegovo notranjost in tako je oživel.

Bog daje življenje in ga jemlje. Potrebno je bilo, da sem se rodil in zato moram ceniti svoje življenje, ki ga nisem prejel le zaradi sebe, ampak zaradi poslanstva, ki mi ga je Bog zaupal. Življenje je zato sveto in ga je treba varovati od spočetja do smrti. Vsako pretirano tveganje in izpostavljanje življenja velikim nevarnostim je zato žalitev Boga in žalitev matere, ki je v obrambi življenja svojega otroka veliko pretrpela.

župnik Branko Balažic, SDB

Načelo in temelj

Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda in mu služi, ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj za katerega je ustvarjen.

Iz tega sledi naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo.

Zato je nujno, da postanemo uravnovešeni do vsega ustvarjenega, v vsem, kolikor je to dopuščeno svobodni izbiri in ji ni prepovedno: tako, da s svoje strani nimam rajši zdravja kot bolezni, bogastva bolj kot uboštva, časti bolj kot sramote, dolgega življenja bolj kot kratkega in tako v vsem drugem, marveč, da želimo in izbiramo samo kar nas bolj vodi k cilju, ki smo zanj ustvarjeni.             

Sv. Ignacij Lojolski

Premišljevanje Božje besede

 

 

kriz

17.09.2017: 24. Nedelja med letom: Mt 18,21-35

Na sodišču je žirija porotnikov potrebovala le nekaj minut, da so tri moške, ki so posilili in ubili mlado dekle razglasili za krive. Navzoči v sodni dvorani so po prebrani sodbi začeli ploskati. Ko so tri storilce gnali ven je mati dveh izmed njih stekla proti njim in zavpila: »To kar ste storili je vredno obsodbe, toda vedita, da vaju imam rada!«

Zunaj sodišča so novinarji prežali na starše žrtve in pričakovali, da bosta za morlice svoje hčere zahtevala smrtno kazen. Niso mogli verjeti svojim ušesom, ko sta starša izrekla, da hočeta morlicem odpustiti. Starša žrtve sta se odločila za ljubezen ali odpuščanje. Trije morilci si zaslužijo velike kazni, toda starša umorjenega dekleta se nista prepustila sovraštvu.

Jezus nas v današnjem evangeliju vabi naj odpustimo sedemdesetkrat sedemkrat. S tem hoče reči, da naj odpustimo vedno. V svetem pismu imajo števila 1,3,7,12,40, in 50 svoj poseben pomen. Če nekaj opišemo s številom sedem pomeni, da je popolno. Jezusove besede prikličejo v spomin sedem dni stvarjenja iz prve Mojzesove knjige. Na sedmi dan, se je Bog ozrl na sadove svoje ustvarjalne ljubezni in videl, da je zelo dobro. Jezus uporablja isto bližnjico in s tem pove ne le to, da je odpuščanje »dobro«, ampak da je odpuščanje ustvarjalno dejanje, ki svetu daje življenje in sijaj tistim, ki odpuščajo.

V petem stoletju je sv. Avguštin dejal, da je odpuščanje kakor mati, ki ima dve čudoviti hčeri: pravičnost in sočutje. Avguštin se je ob tej prispodobi dobro zavedal, da odpuščanje ni enkraten dogodek, ampak proces, ki vključuje vse ostale vrline. Za razlago o odpuščanju Jezus danes v evangeliju uporablja podobo kralja, ki ureja dolgove. Ker je pravičen, sočuten in odpušča, upravičeno pričakuje, da bo njegov oskrbnik ravnal na enak način.

Če gledamo na široko se zdi odpuščati zelo lahko. Vsi vemo, s kakšno lahkoto dajemo zelo posplošene in “močne izjave” o vojni, miru in spravi. Popolnoma drugače pa je odpustiti svojim najbližjim. Najtežje je biti sočuten in pravičen doma do svojih najbližjih. Če morda zaradi zamere ne govorim več s svojim možem, ženo, otroci, starši, brati ali sestrami, prijatelji ali drugimi člani skupnosti, potem me današnji evangelij močno izziva. Želi me prebuditi, ker sem zaspal in se pogrezam v nezavedanje. Pustim, da mi življenje uhaja in ga izgubljam.

Morda sem zadremal v zameri tudi zaradi nenehnega pritiska filmov, ki nam stalno prodajajo napačno predstavo o ljubezni: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikdar treba reči oprosti.« Za Jezusove učence je resnica ravno obratna. Nenehno iščemo priložnosti, da drugim odpustimo in vse, ki smo jih sami prizadeli, prosimo odpuščanja.

Jezus ni rekel, da je odpuščanje lahko, ampak nujno. Odpustiti družinskemu članu, sodelavcu, soverniku ali prijatelju ne pomeni, da se delamo kakor da zla ni bilo. Odpustiti pomeni soočiti se zlom in sočutno zahtevati pravico.

Ko se postavimo pred Boga s svojimi lastnimi slabostmi in grešnostjo, nam Bog ne bo našteval starih grehov, ne bo se maščeval in ne bo zahteval natančnega povračila škode. Namesto tega bo Bog popolnoma pravičen in popolnoma sočuten. Ko se namesto za maščevanje odločimo za odpuščanje, ko se odločimo za ljubezen, namesto za sovraštvo, se Božja popolnost v nas izpopolnjuje. Odpuščanje je udeležba in sodelovanje pri samem srcu Boga.

 


p. Vili Lovše, DJ

Božja beseda

Evangelij po Luku 18,9-14

Prilika o farizeju in cestninarju

9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino daem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

 

Pred portalom Cerkve

Kje je ključ?

Običajno vprašanje pred vrati. Nekdaj pred vrati mest in obzidij, danes pred vrati hiš in stanovanj: nekdaj in danes enako - pred vrati človeškega srca! Skozi sleherna vrata je dovoljeno vstopiti samo s pravim ključem. Kdor vstopa brez pravega ključa, mu dragocenosti ostanejo prikrite in ogleduje si notranjost, ki jo je prej sam pokvaril.

Preberi več