Cvetna nedelja

28.03.2010: Vesoljna Cerkev

V Katoliški Cerkvi bomo v nedeljo, 28. marca 2010, obhajali šesto postno ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na veliko noč, ki je največji krščanski praznik.

gf_nx1d1612.jpg
 

Cvetna ali oljčna nedelja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem med leti 1951 in 1955. Dokončno obliko so dobili po drugem vatikanskem koncilu (1962–1965).

Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

Posebnost sv. maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesemo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah in blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

Med sv. mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.(1) Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.


Simbolika cvetne nedelje

Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja.

Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem(2) oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se zaključi v bogoslužnem prostoru.

Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.(3)

Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana,(4) s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri sv. maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujemo vero v Odrešenika v podobi posvečenega kruha in vina.

Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

Praznik Gospodovega oznanjenja in materinski dan

Na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga v Katoliški Cerkvi obhajamo 25. marca, se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu.

Orazio Gentileschi, Oznanjenje (Vir: http://www.civita.it/)

Dogodek oznanjenja je v Svetem pismu opisan edino v Lukovem evangeliju in govori o tem, da je nadangel Mariji sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin (prim. Lk 1,26–38). Oznanjenje Mariji pomeni spočetje Božjega Sina, s katerim se je Božji Sin tudi učlovečil, Marijina privolitev pa je bila posebna pritrditev odrešitvenemu Božjemu načrtu.

V Božji ali odrešenjski načrt so vključeni konkretni zgodovinski dogodki, zakramentalno življenje Cerkve, družbene okoliščine, človeška dejanja in čudežne izkušnje, ki tako posamezniku kot celotnemu človeštvu pomagajo na poti k odrešenju. Slednje pomeni okrepitev in nadgradnjo človekove svobode, ki je bila zaradi greha oziroma odločitve za zlo oslabljena. Dokončna osvoboditev bo po krščanskem verovanju dovršena ob polnosti časov oziroma na sodni dan.

Praznik Gospodovega oznanjenja obhajamo devet mesecev pred rojstvom Božjega Sina, ki ga praznujemo na božični dan. Spomin na skrivnost Marijinega oznanjenja je v ljudski pobožnosti dnevno prisotna z vsakdanjo trikratno molitvijo Angelovega čaščenja.

Isti dan praznujemo tudi materinski dan. Praznik izvira iz ZDA in ga praznujejo od leta 1910 dalje. Na evropskem kontinentu so ga začeli praznovati po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva so ga v večini držav praznovali 15. maja, kasneje pa je bil prestavljen na 25. marec. Pri nas se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja mednarodnega dneva žena (ki ga praznujemo 8. marca) in povezave s krščansko vsebino, praviloma ni praznoval. V devetdesetih letih preteklega stoletja je v javnem življenju ponovno začel dobivati prostor.

V okviru praznovanja materinskega dneva v župnijah in šolah potekajo različne prireditve. Otroci recitirajo pesmi, posvečene materam, večkrat pa zaigrajo tudi igrico, ki prikazuje nesebično materinsko ljubezen.

Bistveni poudarek dneva je osredotočen na vzgojo za kakovostne medgeneracijske odnose in ozaveščanje pomena starševstva. Praznik Gospodovega oznanjenja je praznik materinske ljubezni in izpostavlja hvaležnost za materinsko poslanstvo. Obenem je tudi priložnost za molitev in hvaležnost pokojnim staršem.

Kadar obtičimo

Reši me, o Bog, kajti voda mi sega že do grla. Pogreznil sem se globoko v blato in ni trdnih tal;

prišel sem v globine vode, odplavlja me vrtinec. Utrudil sem se z vpitjem, ... (Ps 69, 1-3)


Kako se počuti človek, ko obtiči? Utesnjeno, omejeno, obkoljeno, »v šahu«, ujeto, brez izhoda, zatrto, usužnjeno, kot v ječi, prikovano, brez moči, zadrgnjeno, pod pritiskom, zasvojeno, zvezano. Kako še?

Preberi več

Molite za svoje sovražnike

Nikoli ne bomo razumeli pravega pomena krščanske molitve, če se ne bomo naučili ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje. Sv. Avguštin je vprašal: »Kaj je popolnost ljubezni? Ljubiti svoje sovražnike, ljubiti jih do konca, da bi postali naši bratje. Ljubite svoje sovražnike, želite, da bi postali vaši bratje; ljubite svoje sovražnike, naj postanejo vaši ....« Naši sovražniki naj bodo pritegnjeni k Bogu. Priteguj svojega sovražnika. S tem, ko ga priteguješ, ni več tvoj sovražnik. »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5, 48). Tisti, ki trdi, da prebiva v Njem, mora hoditi kakor Kristus. Kaj pomeni hoditi kakor Kristus? Hoditi po vodi? Ne! Pomeni hoditi po poti pravičnosti, po poti dobrote. »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko se boste naučili moliti za svoje sovražnike, boste hodili po Gospodovi poti, pravi sv.Avguštin.

V posnemanju Jezusa moramo tudi mi moliti za svoje sovražnike, ne proti njim.
Zlo ne sme nikoli biti cilj naše molitve. »Naj človek ne moli, da bi bili njegovi sovražniki pokončani, ampak odkupljeni; potem bo njihovo sovraštvo prenehalo, nič več ne bodo sovražniki. To je tisto, na kar je mislil psalmist, ko je zapisal: »S popolnim sovraštvom jih sovražim« (Ps 139, 22). »Sovražil sem njihovo krivičnost, toda ljubil sem delo Tvojih rok, o Bog.« To je tisto, kar pomeni sovražiti s popolnim sovraštvom: ne sovražiš človeka zaradi grehov, tudi ne ljubiš greha zaradi človeka.«

Nikoli ne poskušajmo iz Boga narediti krvnika ali prinašalca nesreče našim sovražnikom. To bi pomenilo, da naj mečemo senco. Če se obračamo na Boga, da bi uničil naše sovražnike, ali če uživamo v nesreči drugega, ali če prosimo Boga, naj nad drugega pošlje nesrečo, poskušamo iz Boga narediti sokrivca za našo hudobijo. Če iz Boga naredimo sokrivca v svoji hudobiji, se obračamo naj, vendar ne zato, da bi ga slavili, ampak zato, da bi nanj metali svoj odsev, ker mislimo, da je Bog kakor smo sami. Zato na drugem mestu beremo: »To si storil, in jaz naj bi molčal? Si predstavljaš, da sem kakor ti?« (Ps 50, 21). Na Boga se obračajmo zato, da bi ga slavili. Ne mislimo, da je tak kot mi, da bi mi postali, kakršen je sam.
 
Gospod Jezus Kristus je ljubil svoje sovražnike, kajti ko je visel na križu, je molil: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23, 34). Sv. Štefan je sledil njegovemu zgledu, ko so ga kamenjali: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7, 60) Služabnik je posnemal Gospoda, da drugi služabniki ne bi bili počasnejši v posnemanju in mislili, da kaj takega zmore samo Gospod.
 
Če bi bilo posnemanje Gospoda le preveč, posnemajmo njegovega služabnika, Štefana. Užalil je tiste, ki so ga grajali. Ko so ga besni preganjalci kamnali do smrti, je najprej rekel: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« (Apd 7, 59) Potem ko je zase molil stoje, je pokleknil in molil za tiste, ki so ga kamenjali: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Naj umrem sam v svojem telesu, toda ne daj, da bi ti ljudje umrli v svoji duši. Njegova zadnja molitev je bila namenjena  njegovim sovražnikom.
 
Tudi mi moramo segati po popolni ljubezni, v upanju in molitvi, da bi naši sovražniki, kdorkoli že so, skupaj z nami uživali v večnem življenju. Zato skrbimo za napredek, negujmo dobrotljivost, da bi postala popolna. Tako bo bogopodobnost, v kateri smo bili ustvarjeni, ponovno odtisnjena v naših dušah.

Povzeto iz knjige »Augustine On Prayer,
Thomas A. Hand, O.S.A., 1986
 
»Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!«

Rožni venec

Molitev rožnega venca

Molitev rožnega venca je sestavljena iz štirih delov: veseli, svetli, žalostni in častitljivi.
Vsak del je sestavljen iz petih desetk. Desetko molimo: Oče naš, deset Zdravih Marij (za katero povemo skrivnost desetke) in Slavo Očetu. Za vsako Zdravo Marijo izrečemo skrivnost, o kateri razmišljamo, ko molimo – torej dvajset odločilnih trenutkov v Jezusovem in Marijinem življenju, ki so pot človeškega odrešenja.


Molitev rožnega venca začnemo tako, da, ko se pokrižamo, izrečemo:

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Nato zmolimo:

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov, naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Nato zmolimo:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Nato molimo Zdrava Marija, za besedo Jezus povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.
Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Nato zmolimo:
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.


1. VESELI DEL (ponedeljek in sobota)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam poživi vero.
2. ki nam utrdi upanje.
3. ki nam vžgi ljubezen.
Slava Očetu.

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.
2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.
3. ki si ga Devica rodila.
4. ki si ga Devica v templju darovala.
5. ki si ga Devica v templju našla.

2. SVETLI DEL (četrtek)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam daj duha pokorščine.
2. ki nam daj srečo uboštva.
3. ki nam podeli milost čistosti.
Slava Očetu.

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. Ki je bil krščen v reki Jordan.
2. Ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež.
3. Ki je oznanjal božje kraljestvo.
4. Ki je na gori razodel svoje veličastvo.
5. Ki je postavil sveto evharistijo.

3. ŽALOSTNI DEL (torek in petek)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam utrdi spomin.
2. ki nam razsvetli pamet.
3. ki nam omeči voljo.
Slava Očetu.

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki je za nas krvavi pot potil.
2. ki je za nas bičan bil.
3. ki je za nas s trnjem kronan bil.
4. ki je za nas težki križ nesel.
5. ki je za nas križan bil.

4. ČASTITLJIVI DEL (sreda in nedelja)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam vodi naše misli.
2. ki nam vodi naše besede.
3. ki nam vodi naša dejanja.
Slava Očetu.

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki je od mrtvih vstal.
2. ki je v nebesa šel.
3. ki je Svetega Duha poslal.
4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel.
5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.


Po vsakem delu lahko dodamo še tri Zdrava Marija s skrivnostjo:
ki se naj usmili vernih duš v vicah.


Po vsaki desetki (Zdrava Marija) za Slava Očetu lahko dodamo še:
O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja. (Fatimska molitev)


Molitev rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in izrečemo:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.