Mir vam bodi

Gospod nam danes pravi:

»Mir vam zapuščam,

svoj mir vam dajem.«


Tudi mi drug drugemu vsak dan znova naklonimo trenutek pozornosti, ki ga v današnjem hitrem tempu življenja še kako potrebujemo.
Naj ne bo naša sogovornik le mobitel, internet in televizija. Vzemimo si čas za soljudi, ki so v stiski, čas za topel pogled, za iskren nasmeh in nasvet. Tudi s tem podarjamo in širimo mir med ljudmi. Po teh dejanjih bodo ljudje lahko spoznali, da je mir, ki ga podarjamo tudi Njegov mir.

Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.

Ko je papež Janez Pavel II. 30. aprila leta 2000 na drugo nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko, posebno glasnico božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«

Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.

Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.

Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.« Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki se začne na veliki petek. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje so vrhunsko razodetje usmiljene Božje ljubezni.


Velikonočna poslanica nadškofa Stresa


Evangelijski sveti

Evangeljski sveti - na drugačen način

 

EVANGELJSKI SVETI

UBOŠTVO, ČISTOST IN POKORŠČINA

Poskus razmišljanja na temo

Cerkev pozna tri evangeljske svete, katerih namen je, da pomagajo človeka osvoboditi; ti sveti so pot k osvobajanju, so orodje za potovanje in za dosego svobode – toda svobode pisano z veliko začetnico. Evangeljski se imenujejo ker so navzoči v evangeliju – v Veseli novici! Njih navzočnost je implicitna; kar pomeni, da jih ne moremo najti tako, da bi v roke vzeli kazalo pojmov in bi nas geslo usmerilo na določeno stran v Svetem pismu. Pač pa so sveti navzoči kot struga, po kateri se pretaka tok Božje milosti in božje ljubezni do človeka. … Povsod so in kanalizirajo ta neizčrpni in nikoli doumljiv vir žive vode. Ti trije sveti torej so: uboštvo, čistost in pokorščina. Trije vozli na meniškem pasu. Trije vozli, po katerih se človek vzpenja proti Bogu: vedno močneje, vedno bolj preverjajoče kaj naj resnično nosim s seboj, da me to ne bo oviralo na poti k Bogu… celo paradoksno, česa naj se vzdržim ali čemu naj se odpovem – da bi mi to dajalo novih moči in spodbud za potovanje. Sveti. Svetovani so vsem ljudem. Za svoje so jih vezli ljudje, ki so se želeli posvetiti Bogu v vsej polnosti; torej ti, ki so Njemu – brhkemu ženinu ali milooblični nevesti – izrekli svoj življenjski DA. Gotovo si doživela kakšno poroko, ko te je kar stisnilo pri srcu – ko sta se ljubljena podarila drug drugemu: »kar je Bog združil, tega naj človek ne loči…« Še bolj skrivnostno in kar nedoumljivo pa je to izrekanje DA nekoga, ki se hoče Bogu popolnoma darovati. Združujeta se neskončna Nedoumljivost – pa vendar nežna in tiha Prisotnost – ter ubogo, prsteno bitje, kot človeku pravi Sveto pismo (prstenjak). Hočem te ljubiti…. Neverjetno (možate???) besede iz ust prstenjaka. Prah si upa trditi Viharju božje ljubezni, da ga bo ljubil; da bo zmogel kljubovati samemu sebi, strastem, izzivom, ponudbam zablod… Trije sveti – tri točke, za katere je nekdo rekel: »dajte mi le tri točke in jaz vam nanje postavim svet in vesolje«. Trije sveti.

UBOŠTVO: V skrajni meri pomeni ne biti vezan, biti prost vsake spone, celo spone do Boga. Kako grozne besede! Za nas, navadne smrtnike, ki iščemo uresničljivejša sredstva, pa to pomeni da znamo plavati z rokami in nogami k studencu vseh milosti. Sama veš, če si kdaj padla v vodo oblečena, kako težko je plavati oblečen. Veliko lažje bi bilo, če bi vse to odložila. In to je uboštvo (predvsem duhovno): biti pred Bogom tak kot si – nag – tak, kakršnega me je ustvarila njegova roka. Brez navlak, brez nepotrebnih želja, brez vezanja na razno razne če-je… Slišati je bolj kot utopija, kot nekaj kar bi samo norec si drznil vzeti kot svoj program. Toda, če tako gledaš na stvari: kaj drugega je Bog, kot ena velika Norost. Vse delo, ves sistem je ena sama velika norost… Če še malo znižam nivo zahtevnosti. Potem je uboštvo v tem, da ima človek pravega duha: »blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo!«. Imeti (biti v) pravega duha pa pomeni slediti svojim notranjim nagibom, željam, teženjem in jih presojati v luči Božjega razodetja. Če hočeš biti svoboden (Frančišek je zapisal – kakor ptica pod nebom) potem preskušaj svoje srce in pamet, ter bodi ubog.

ČISTOST: Je drugo orodje, drugi kanal za dvigovanje človeka k Bogu (ali bolje, za odpiranje človeka Bogu). Je tesno povezano z uboštvom. Prav gotovo se spomniš iz lastnih potepanj ko si po dolgem času našla kakšen studenec in si zaželela da bi zajela iz njega in se okrepila ter osvežila. Zgodilo se je, da se ti je včasih nos zavihal, ko si videla, da je voda motna. Čista voda je užitek tistemu, ki jo zajema. Čistost pomeni posebno pričevalnost v svetu. Tako manjka danes te dimenzije (ali pa jo ne znamo videti). Biti čist pomeni biti, skrbeti za prožnost »svoje kože«. Saj veš kako je, ko se po nekajdnevni hoji lahko okopaš – super! Čistost je voda, ki omogoča prožnost, elastičnost, prosojnost duha. Čist človek je človek ki vidi v drugega, ki zazna umazanijo, ki se veseli vsake stvari, ki ga vrača v objem Njega, ki je čistost sama. Kaj pomeni biti čist? Pomeni krepost (biti kreposten), ki usmerja naše misli, besede in dejanja. Vsa človeška nečistost (pa ne mislim 6. božje zapovedi) se začne v mislih. Kako pomembno je, da se trudimo za »okolju prijazne misli« in da ne želimo slabega. Od misli je namreč le še korak do besed ali dejanj. Nekoč me je neko dele vprašalo če torej potemtakem lahko tudi v mislih delamo dobra dela – če že v mislih lahko grešimo? Da, gotovo. Če so misli dobre, bodo te usmeritve gotovo pripeljale tudi do dobrih dejanj. Kako ohranjevati čistost (tudi to, ki se navezuje na spolnost)? Poleg vsega človeškega napora (dobre misli, družba, trezno presojanje med dobrim in škodljivim..) je potrebna tudi velika mera ponižnosti in to svojo majhnost priznavati Bogu (v molitvi, spovedi, ob obhajilu…): da smo majhni, nepopolni .. in ga prositi za to, da bi nam podal svojo rešilno roko; da bi nam podal »zajlo« po kateri bi lahko varno se vzpenjali k njemu. Ob čistem človeku se radi zaustavljajo ljudje. Ob njih kar nekako podzavestno čutiš drugačnost, nepokvarjenost, Božjo svežino iz prve roke (Gospod, odpusti, meni grešniku!). Neverjetno lepo je biti v taki družbi. Kako velik blagoslov je to, če se dobita dva, ki v sebi nosita to stanje in se trudita, da bi to stanje tudi ohranila (zakon ali devištvo –vseeno). Vedno pa se je potrebno zavedati, da ob teh ljudeh se »gnetejo« tudi taki, ki prihajajo – ne le da bi se naužili lepote Božjega – pač pa si te lepote želijo polastiti. Radi bi jo imeli samo zase, ne vedoč da se srčna, kot tudi telesna lepota ne more transplantirati, sploh pa še s slabimi nameni.

In končno je tu še POKORŠČINA: ponižnost tistemu, kar smo spoznali za dobro. Tu najde prostora pripravljenost odmirati samemu sebi in služiti drugim. Človek je v prvi vrsti pokoren Stvarniku in vsemu tistemu kar je ta Stvarnik storil kot najveličastnejše v tem svetu (kakor pravi sv. Irenej) – sočloveku. Pokorščina je orodje za dosego tega, da se človek lahko iz dneva v dan srečuje z Bogom iz oči v oči. To je: ko lahko v očeh drugega uzreš Božji obraz in temu obrazu služiš. Veš vse to je bilo napisano hitro in kakor po navdihu. Je nepopolno in skrajno nedomišljeno, ter nametano drugo čez drugo. Kar se moraš zavedati je tudi to, da ti piše nekdo, ki živi zelo drugačen stil življenja kot večina ljudi. In tretje, da je vse to ideal (katerega pa nisem opisal kot ideal – sem bolj znižal cilje), ki ga skušamo dosegati. Vso to pot, tako se zdi, nenehnega umiranja sebi in službe drugemu; to pot prečiščevanja in vračanja k viru čistosti – lahko kdo začne tudi izkoriščati. Tu bi te rad opozoril na to, da krščanstvo ne veruje v usodo (če je že tako, pa naj me drugi izkoristijo – jaz moram biti ponižen…). Ne, krščanstvo – in predvsem Jezus – je bil na tolikih mestih zelo jasen, trd in neizprosen. Tako tudi ta tvoj trud in iskanje novih dimenzij – to, da bi zadihala z obema polovicam pljuč – ne sme biti slepo. Vdanost v usodo in sprijaznjenje s svetom ni podoba kristjana: pa čeprav mu potem največkrat očitajo, da ni več »ponižen«. Če namreč hočemo, da bodo ti trije evangeljski sveti delovali – in še mnoge druge stvari – potem je nenehno potrebno biti jasen: do sebe in do drugih. In končno naj še zaključim: Preustvari me, Neskončna Modrost, da bom tvoj – kakor sem bil nekoč – da bom luč, voda, piš, ki vedno prinaša nove svežine in upanja.

Ivan Likar ml.

Simboli velikega tedna in velike noči

Bogoslužno dogajanje velikega tedna prek bogate simbolike in izbora svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto.
gf_vstali_kristus_x1d2381.jpg

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni,(1) sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.


Veliki četrtek

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,(2) ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.

Preberi več