Priprava na sv. spoved

(Zakrament sprave je eden od sedmih zakramentov, ki ga je Kristus dal za naše duhovno ozdravljenje in posvečenje. Postavil ga je na veliko noč, ko je rekel apostolom: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,23).
Tukaj lahko preberete primer priprave na spoved, ki je v pomoč vsem, ki želijo opraviti dobro spoved. Lahko pa si tudi prenesete kratko brošuro "Priprava na spoved" avtorja Tonija Kmeta)

Postavimo se v Božjo pričujočnost. Zahvalimo Boga za prejete dobrote, prosimo ga, naj nam da spoznati naše napake in grehe in naj nam pomaga, da jih popravimo.

MOLITEV ZA IZPRAŠEVANJE VESTI
O Bog, kličeš me iz teme v svojo čudovito svetlobo, od laži k resnici, iz smrti v življenje. Podari mi svojega Svetega Duha, ki naj odpre moja ušesa in opogumi moje srce, da bom spoznal, kako je z menoj, in se trdno držal tvoje poti ter zares živel kot kristjan. Amen.
(Po rimskem obredniku)

Pogoji za dobro opravljeno spoved
- dobro si izprašati vest
- grehe iskreno priznati spovedniku
- obuditi kesanje svojih grehov
- narediti trden sklep o poboljšanju
- opraviti naloženo pokoro

Pred dobro spovedjo premisli: 
- Ali grem vsaj enkrat na leto k spovedi ali pa menim, da nimam nobenega greha? 
- sem vestno opravil pokoro, ki sem jo dobil pri zadnji spovedi?
- Kdaj sem bil nazadnje pri sveti spovedi?
- Ali sem kakšen večji greh pozabil povedati?
- Sem kak greh namerno zamolčal?
- Sem vestno opravil pokoro, ki mi je bila naložena pri zadnji spovedi?
- Sem po svojih močeh povrnil škodo, ki sem jo povzročil s svojimi grehi?
- Sem se trudil, da ne bi več grešil?
- Sem se varoval tudi grešne priložnosti?
- Kateri greh največkrat ponavljam in zakaj?
- Sem se morda na kak greh že navadil?
- Sem se trudil za rast v duhovnem življenju?
- Na kaj bom moral biti v prihodnje posebej pozoren?
- V čem je moj trdni sklep o poboljšanju?

SPRAŠEVANJE VESTI

1. Veruj v enega Boga
- Mi je Bog prva in najvišja vrednota ali pa so mi druge stvari: denar, imetje, kariera, oblast, ugled, ugodje, televizija, šport... pomembnejše kot Bog?
- Sem zaradi strahu, sramu ali koristoljubja kdaj zatajil vero?
- Sem brezbrižen do duhovne izobrazbe in si mislim: "Če kaj ne delam prav, me bodo že drugi poučili?
- Berem in premišljujem Sveto Pismo, berem verske knjige in časopise?
- Skrbim za versko vzgojo otrok? Tudi s svojim zgledom?
- Si prizadevam za družinsko moütev?
- Zmorem izročiti svoje živijenje Bogu kakor Marija, ki je rekla: "Zgodi se mi po Tvoji besedi!"?
- Ali zvesto spolnjujem Bogu dane (za)obljube in stanovske dolžnosti?
- Kako sprejemam življenjske križe: trpljenje, osamljenost? Ali neprestano sitnarim in godrnjam?
- Mi vera pomaga premagovati vsakdanje stiske, težave in razočaranja ali pa sem prav zaradi njih izgubil zaupanje v Boga?
- Znam prinašati krščansko veselje in optimizem ali pa sem nad življenjem razočaran?
- Sem poskušal kdaj narediti samomor?
- Sem kdaj iskal rešitve pri bioenergetikih, vedeževalcih, čarovnikih?
- Sem se sam ukvarjal z okultnimi stvarmi: magijo, čaranjem, napovedovanjem prihodnosti (iz kave, dlani, kart ipd.), klicanjem duhov, astrologijo, horoskopom, bioenergijo.
- Sem nepremišljeno uporabljal nihalo?
- Nosim ali imam v hiši kakršnekoli amulete (predmete, podobe, tekočine, praške za srečo)?
- Sem kdaj sodeloval v prireditvah, ki poveličujejo zlo (Satana) ali poslušal takšno glasbo?
- Sem kdaj sramotil Boga ali svete osebe (svetnike), svete kraje (cerkve), svete stvari (hostijo), oltar)?
- Sem kdaj prisostvoval ali dejavno sodeloval pri nekrščanskih obredih (npr. v sektah)?

2. Ne skruni Božjega imena
- Sem po nepotrebnem izgovarjal ali celo preklinjal Boga, Božjo Mater, svetnike?
- Kličem v jezi imena hudega duha (Vrag, Satan)?
- Ali to opravičujem z izjavo: "To je moja navada."?
- Se postim zapovedane postne dni?

3. Posvečuj Gospodov dan
- Ali ob nedeljah in zapovedanih praznikih najdem čas za sveto mašo?
- Ali pridem pravi čas v cerkev, ali pa se ne morem odvaditi zamujanja?
- Sodelujem pri sveti maši, ali pa sem zgolj naveličani gledalec, ki si zapomni samo to, kje se je kdo kaj zmotil?
- Kako prejemam sveto obhajilo - ali sem spovedan vseh velikih grehov?
- Sem šel k spovedi in obhajilu vsaj za veliko noč in božič?
- Ali se maša in sporočilo Božje besede nadaljujeta tudi v mojem vsakdanjem življenju?
- Si ob nedeljah in praznikih vzamem čas za molitev, družinski pogovor, razvedrilo, ali pa tudi takrat delam?

4. Spoštuj očeta in mater...
- Spoštujem svoje starše, sestre, brate, otroke?
- Jim rad pomagam, ko potrebujejo pomoč?
- Ali svoje starše kdaj izkoriščam?
- Sem bil kdaj do starejših nepotrpežljiv?
- Spoštujem vse Ijudi, tudi drugače misleče, drugih narodnosti...
- Se norčujem iz slabosti drugih?
- Ali moram imeti jaz vedno prav?
- Sem kdaj komu vsiljeval svojo voljo?
- Znam poslušati sogovornika?
- Ali spoštujem svoje predpostavljene?
- Molim tudi za domovino in njene voditelje?
- Sem na volitvah šel volit?
- Ali mi je bilo vseeno za usodo bližnjih?

5. Ne ubijaj
- Sem se z bližnjimi kaj kregal?
- Sem bil do koga nasilen (pretep)?
- Sem kdaj koga preklel ali drugi mene?
- Ali še komu nisem odpustil?
- Ali koga preziram ali celo sovražim?
- Privoščim ali želim komu slabo?
- Sem koga zavedel v greh?
- Ali sem kdaj iz samoljubnega namena opustil obrambo nedolžnega?
- Mi je življenje (tudi še nerojenega otroka) najvišja vrednota?
- Sem sodeloval ali pomagal pri splavu, sem ga odobraval?
- Se zavedam posledic uporabe sredstev za uravnavanje spočetja (ki so v večji meri abortivna)?
- Skrbim dovolj za svoje zdravje in počitek?
- Škodujem sebi in drugim s prekomernim pitjem alkohola, kajenjem ali drugimi drogami?
- Ali pretiravam v hrani?
- Spoštujem prometne predpise?
- Kakšen je moj odnos do narave - jo varujem ali neodgovomo uničujem?

6. Ne nečistuj
- Spoštujem svoje telo kot svetišče Svetega Duha? 
- Poslušam, berem ali gledam stvari, ki imajo nespoštljiv odnos do človekove spolnosti?
- Ali živim v izvenzakonskem razmerju?
- Sem bil sozakoncu zvest v mislih, besedah in odnosih do drugih ljudi?
- Se samozadovoljujem?
- Imam spoštljiv odnos do drugega spola?
- Sem koga s svojim vedenjem pohujšal?
- Se varujem slabe družbe?

7. Ne kradi
- Sem koga okradel, ogoljufal, kaj poneverjal ali bil nepravičen pri prodaji in kupovanju?
- Sem si krivično prisvajal tuje stvari - doma, v službi, drugod?
- Ravnam odgovorno s tujo lastnino?
- Sem vrnil izposojene stvari?
- Opravljam pošteno svoje dolžnosti (v službi, šoli) ali pa sem malomaren?
- Ali pošteno plačujem davke in obveznosti do sodelavcev?
- Sem komu naredil krivico?
- Sem poravnal škodo, ki sem jo morebiti povzročil?
- Kako uporabljam svoj čas - ali lenarim?
- Zapravljam svoj čas s prekomernim gledanjem televizije, igranjem računalnika?
- Ali prav uporabljam talente, ki mi jih je Bog dal?
- Se vključujem v življenje župnije?
- Sem bil v zadnjem času komu v stiški pomoč in v žalosti veselje?

8. Ne pričaj po krivem
- Ali kdaj lažem, tudi če za šalo?
- Sem komu z govorjenjem povzročil škodo?
- Sem kdaj izdal čigavo zaupanje?
- Sem kdaj lažnivo prisegel ali obljube ne spolnil?
- Se pred Ijudmi delam lepši kot sem (hinavščina)?
- Ali rad druge opravljam (razširjam o kom resnično slabost) ali obrekujem (razširjam o kom izmišljeno slabost)?

9. Ne želi svojega bližnjega žene
- Ali imam urejene odnose s partnerjem (cerkvena poroka)?
- Sprejemam svojega zakonskega partnerja z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi?
- Sem bil do sozakonca kdaj sebičen, nepoštljiv, maščevalen?
- Je moja Ijubezen do sozakonca, otrok in sorodnikov, iskrena ali pa koga odklanjam?
- Sem bil pravičen do svojih otrok? Sem do njih prestrog ali jih pa razvajam?
- Si vzamem dovolj časa za družino?

10. Ne želi svojega bližnjega blaga
- Ali krotim slaba nagnjenja, kot so zavist, napuh ...
- Ali težko prenašam, če ima kdo čega več kot jaz?
- Se veselim uspeha drugih, ali pa jim zavidam imetje, družbeni položaj, uspeh?
- Znam biti hvaležen Bogu in Ijudem? Ali to kdaj tudi izrazim: z besedo, dejanjem?
- Se znam čemu prostovoljno odreči?
- Sem po svojih zmožnostih daroval kaj za uboge?
- Sem pozoren do tistih, ki nimajo hrane, dela, stanovanja?

ZAHVALA ZA SPRAVO 
Vem, Gospod, da po tej spovedi ne bo vse čisto drugače v mojem življenju. Zaupam pa, da me ti nikoli ne zavržeš in da mi v občestvu Cerkve spet naklanjaš svoj mir, četudi ne uspem v vsem, kar sem sklenil. Hvala ti, Gospod, da smem tako upati. Hvala ti, ker si ti vzel nase našo krivdo, in hvala ti, ker tvoje usmiljenje v Cerkvi dalje živi. Amen.

OBRED SPOVEDI

Ko sem se pripravil na sveto spoved, stopim v spovednico in počakam, da duhovnik odpre okence.

Duhovnik me pozdravi: Hvaljen Jezus!
Odgovorim: Na vekomaj, amen.
Pokrižam se: V imenu Očeta...
Duhovnik moli: Bog, ki razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznal/a svoje grehe in dosegel/la božje usmiljenje.  Amen. 
Zadnjikrat sem bil/a pri sveti spovedi...
Na kratko se predstavim
: svoj stan (sem poročen/a, samski/a), družino (mati, oče, dijakinja, študent, babica, tast...)
Moji grehi so: ... Iskreno povem vse, kar vem, da ni bilo prav pred Bogom. 
Nato zaključim z: Moj Jezus usmiljenje!
Duhovnik mi bo skušal dati kakšen nasvet in povedal, kaj naj storim za pokoro. 
Potem zmolim kesanje: Moj Bog žal mi je, da sem grešil/a in žalil/a tebe, ki si moj najboljši Oče. Trdno sklenem, da se bom poboljšal/a, pomagaj mi s svojo milostjo. Amen.
Duhovnik mi bo sedaj dal odvezo: ...in jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Odgovorim: Amen.
(DUH.: ZAHVALJUJMO SE GOSPODU KER JE DOBER.
ODGOVOR: VEKOMAJ TRAJA NJEGOVA DOBROTA.)
Duhovnik: Bog ti je odpustil grehe. Pojdi v miru.
Odgovorim: Bogu hvala!

Zapustim spovednico, opravim pokoro, prejemam obhajilo in se z veseljem trudim, da bi bil boljši kot doslej.

Vir: Pripravil Davorin Vreča, kaplan v Murski Soboti


Kako brati božjo besedo

Branje božje besede

Bog nam je poslal pismo. Ljubezensko pismo. Imamo ga doma na knjižni polici. Na njem pa se nabira prah. Odslej naj bo drugače. Vzemimo ga v roke, vsak dan in ga berimo. Ob branju si vzemimo tudi čas za poslušanje tega, kar nam prebrani odlomek spregovori. Redno srečevanje z Božjo besedo je eden od ključnih temeljev vere, zato je pomembno, da k temu vedno znova vzpodbujamo.  

Preberi več

Vrtnice

SRCE JEZUSOVO (VRTNICE)

Prvi vir češčenja Jezusovega srca moramo iskati v njegovem prebodenem in odprtem srcu. Rana njegovega srca kaže njegovo neizmerno ljubezen do nas, hkrati pa je njegovo odprto srce zbudilo pozorno ljubezen v vernikih od vsega začetka. Devica Marija in apostol Janez sta se prva z vero, zaupanjem in ljubeznijo ozrla v Jezusovo srce. Sledili so jima številni svetniki in svetnice ter drugi častilci Jezusovega srca: Bernard, Klara, Tomaž Akvinski, Bonaventura, Katarina Sienska, Terezija Velika, Alojzij, papež Janez XXIII.,  Alojzij Stepinac in mnogi drugi.

Zasebno so torej častili Jezusovo srce že od nekdaj. Javno in slovesno pa do leta 1856, ko je papež Pij IX. raztegnil praznik Jezusovega srca na vso Cerkev. V apostolskem pismu je 18.8.1864 zapisal: »Začetnik naše vere (…) je tako rekoč imel za najvišjo nalogo to, da bi plamen ljubezni, ki je gorel v njegovem srcu, na najbolj možen način zanetil v dušah ljudi (…). Da bi torej ta ogenj ljubezni čim bolj zagorel, je hotel, naj se v Cerkvi vzpostavi in razširi češčenje njegovega presvetega srca.«

Ob prazniku Srca Jezusovega si moramo v spomin priklicati predvsem dvoje:

1. Častimo Jezusovo srce, ki je srce druge Božje osebe, s katero je nerazdružljivo zedinjeno. Jezusovo srce je potemtakem le delni predmet češčenja, celotni predmet pa je Jezusova oseba sama, večna Božja Beseda, ki je meso postala in se naselila med nami.

2. Častimo Jezusovo snovno, telesno srce, srce Boga-človeka, na pa samo Jezusovo simbolično srce, se pravi Kristusovo ljubezen kot tako. Mora biti torej razlog, zakaj častimo prav Jezusovo srce, ne pa njegovih rok, nog, prstov, glave. Zaradi združenja, zaradi osebne hipostatične zedinjenosti dveh narav, Božje in človeške v eni sami Božji osebi Jezusa Kristusa, gre vsem Kristusovim udom, glavi, rokam, nogam, najvišje češčenje, ki pa ga izkazujemo samo Bogu. Ker je pa srce splošno znamenje ljubezni, ga častimo kot »sedež« vseh kreposti in notranjega življenja, kot nebeško zakladnico, kot zatočišče in kraj miru naših duš.

Moč je v veri

 

»Kjer vidiš na poti en sam par stopinj, takrat sem te jaz nosil v naročju.«

 

Te besede iz pesmi »Stopinje v pesku«, avtorice Mary Stevenson, mi vedno dajejo moč,  kadar se znajdem v življenjskih preizkušnjah. Naša družina še pred nekaj leti, pred spreobrnjenjem, ne bi bila sposobna gledati na negativne dogodke v pozitivni luči. Kadar so me v preteklosti prizadele tragedije ali sem se znašla v preizkušnjah, nisem vedela, kam naj se obrnem.  Vedno sem mislila, da je naš Bog ljubezen, zato nisem mogla razumeti, zakaj je dovolil moje trpljenje.

 

V tistih letih je katoličan bila le beseda. Z Bogom nisem bila povezana. Molitev, nedeljsko obiskovanje cerkve in drugi obredi, ki jih povezujemo z našo vero, so bili zame samo rutinska naloga, ki sem jo opravljala tako kot hojo ali umivanje zob. Vse to je bilo odveč, molitev je bila neiskrena in brez praktične uporabnosti za življenje. Kadar sem bila razočarana ali obupana, sem velikokrat  mislila: »Kje je bil Bog takrat, ko sem ga potrebovala?«

 

Razumeli boste, zakaj sem se oddaljila od vere – videla sem, da nikoli nisem dobila odgovorov, ki sem si jih želela. Če moje želje niso bile v trenutku izpolnjene, je bilo zelo lahko odnehati. Nečesa pa nisem razumela:  vezana sem bila na materialni svet, v katerem so bile resnične samo fizične stvari in užitki, ki sem jih mogla razumeti. Bog ni hotel tragedij ali preizkušenj. Te so se zgodile, ker sem jih sama dopustila zaradi padca. Bog jih je dopustil, ker je hotel preizkusiti mojo vero, kot je preizkusil Abrahama, da bi videl, komu sem vdana. Če  govorim o preizkušnjah, ki jih ne morem sama nadzorovati, vem, da ima Bog razlog za vsako stvar, in ko pravim, da nas Bog preizkuša, je treba reči tudi, da nas preizkuša tudi druga stran. Vse je služilo utrjevanju moje vere in duhovni rasti.

 

Ko sem spoznala karizmatično Prenovo, se je moje življenje spremenilo. Naučila sem se pogovarjati z Bogom in z njim izgrajevati tesnejši odnos. Tako se je okrepila moja komunikacija z Njim. Ne glede na to, ali so se dogajale dobre ali slabe stvari, sem lahko slavila Boga in se mu zahvaljevala.  Molitev ni bila zgolj recitacija molitvenih obrazcev, ki sem se jih naučila kot otrok; zdaj sem se z Bogom pogovarjala in našla odgovore na svoja vprašanja in prošnje. Pred kratkim sem izkusila najbolj izzivalni dogodek v svojem življenju, ki je mojo vero postavil na preizkušnjo: bolezen in smrt moje mame. Spominjam se resnice v njenih besedah: »Sovražnik bo na poti približevanja Bogu vedno poskušal uničiti tvojo vero.«

 

Mama se je tri leta borila z rakom na prsih, vendar ni nikoli podvomila v Boga. Nikoli ni prosila Boga, naj ji odvzame bolezen, celo slavila ga je zanjo. Prepričana je bila, da je potrebna za njeno očiščenje in za grehe naše družine.  To je bil križ, ki ga ji je Bog dal.  Počutila se je priviligirano, da je lahko imela delež v Kristusovem  trpljenju. »Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite« (Flp 1, 29). Vsi smo molili za njeno zdravje, sprejemali pa smo tudi Božjo voljo zanjo.  Prav bolezen je bila tista, ki jo je spodbujala, da je zdržala. Zanjo rak ni bil prekletstvo ... bil je blagoslov.

 

Njena popolna vdanost v Božjo voljo je najlepši vzorec, kako bi morali kristjani živeti. Njena vera v Boga je bila zelo močna;  nikoli se ni počutila zapuščeno, ne glede na to, koliko je trpela. Občutila je njegovo mogočno ljubezen. Zdaj razumem, da je Bog vedno z nami. Kakor je moja mama sicer bila močna, ko ni več mogla zdržati, jo je poklical.

 

»Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10, 13).

 

Morda fizično trpljenje ni bil Božji načrt za mojo mamo, večno življenje pa.  Smrt ni konec. Je začetek! Zdaj na smrt gledam bolj optimistično.  Če ne bi imela vere, bi bila obupana. Ker sem se učila od nje, je moja vera v Boga še močnejša. Vem, da Jezus ni zaman umrl na križu. V nebesih sta večno življenje in sreča. Videla sem mnogo ozdravljenj, tako telesnih kot duševnih. Skeptiki bi rekli, da so čudeži nekaj slučajnega. Moja vera pa mi govori, da so od Boga, ne glede na kakršnekoli razlage nevernikov. Pri Bogu je vse mogoče. Boli, ko izgubiš nekoga. Mama ni več med nami, da bi se pogovarjala z njo in jo držala za roke. Tolaži pa me, ko vem, da je pri Bogu, in da nima več telesnih bolečin.To mi daje notranji mir. »Življenje na zemlji je le začasno. Ko umreš, ne moreš ničesar vzeti s seboj, razen zaslug, ki si jih naredil na zemlji«, je govorila moja mama.  Hrepenela je po tem, da bi bila s svojim Stvarnikom. V svoji globoki pobožnosti je verovala, da so nebesa čudovita. Zaradi tega je evangelizirala in razširjala svoje navdušenje, še posebej v svoji družini.

 

V veri boste našli odgovore. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11, 9) Naj bo dobro ali slabo, za oboje obstaja razlog. Preizkušnje, razočaranja, ranjenost in bolečine nas samo opominjajo, da ta svet ni popoln. Obstaja kraj, ki je boljši od zemlje – ta svet je samo priprava nanj.

 

O vri sem se veliko naučila od svoje mame. Celo v svoji smrti me je učila, tako da sem se spominjala, kaj bi ona rekla ali naredila.  Upam, da se vas je dotaknil kakšen drobec tega, kar sem povedala o njej. Če je tako, potem se njeno poslanstvo evangeliziranja nadaljuje.  Moja vera je živa zaradi vere v Kristusa, našega Odrešenika. Sveto pismo oživi in postane naša zgodovina, ki se nadaljuje v današnji čas.  V njem lahko poiščem vse vidike svojega življenja ali najdem odgovore, kako reševati težave.

 

Ni pomembno, kako grdo se zdi življenje, čutim Božjo prisotnost. Bog dopušča, da delamo napake, da se ob tem učimo, kot dober starš pa nas vedno znova pobira s tal.  Na Kristusovi poti ni nič temačnega. Ta pot je osvetljena in lahka. Včasih nas ovinki in zapore na cesti lahko zapeljejo, toda vsakič, ko pademo, nas Bog pripelje nazaj.

 

Kadar v življenju ne vemo več, kako in kam, izročimo vse Bogu in recimo: »Oče, vse Ti izročam, moje življenje je v Tvojih rokah in v Tvoji volji.« Potem bomo občutili tolažbo in Gospodov objem. Dal nam bo moč, da bomo zmogli, odgovoril bo na naše molitve. Čaka nas, da ga bomo prosili in ga poklicali na pomoč.

 

»Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40, 29 – 31). Vere se ne da naučiti z besedami, tudi moči se ne prejme, če vero držimo v rokah. Močni postanemo, ko smo dejavni v veri in spoznamo, da z Bogom lahko dosežemo stvari, ki se zdijo nemogoče. To spoznanje mi je pomagalo v vsaki krizi, ko sem verjela maminemu življenjskemu vodilu: »Ne skrbi, Bog bo dal!«

 

Bratje in sestre, hodite po Njegovi stezi in našli boste pot. Težka cesta ne bo več videti težka. Bog bo poskrbel.

 

Melinda Parangan- Chu

San Francisco Charismatics, December 2001

Praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi

Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bomo v Katoliški Cerkvi praznovali v četrtek, 3. junija 2010. Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po binkoštih.

gf_334-3412.jpg
 

Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu Sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažemo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani na ta dan udeležimo sv. maše.


Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,(1) njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki sv. maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.(2) Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije duhovniki hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku Sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda.

Letošnji praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bo minil v znamenju priprav na Slovenski evharistični kongres, ki bo potekal v nedeljo, 13. junija 2010, na stadionu v Celju.


(1) Prim. Mt 26,26–30, Mr 14,22–26; Lk 22,14–23 in 1 Kor 11,23–25.


(2) Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako je po večerji vzel kelih, se spet zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«