Spoved

 

Vsak človek dela slaba dejanja, govori besede, ki niso resnične ali ponižujejo ter neguje misli, ki so lažne. Vsako slabo dejanje, vsaka slaba beseda in misel človeka osami, oddalji od resnice, od pristnih odnosov in od Boga. Bivati v osami in v laži pa ni prijetno. Sicer je res, da bi radi prekrili resnico, prevpili vest, pa vendar globoko v sebi natančno vemo, kaj je prav in kaj narobe. Ta resnica bi rada prišla na dan, resnica kriči. Duša mora izpovedati svoje grehe in slaba dejanja. Z izpovedjo se očiščuje in povezuje. Po izpovedi se duša okrepča in spregleda. Če se pa ne izpove, duša ostane temačna, zakrknjena, zavrta, nesvobodna. Vanjo ne posije žarek svetlobe, ne čuti dotika Boga, do nje ne pride glas vesti, glas Vsemogočnega.

V vsakem človeku je antropološka napetost, ki jo sv. Pavel izrazi kot napetost med mesom in duhom. Psihologi govorijo o idealnem jazu in realnem jazu, o intrapsihični napetosti, kar ni povsem enako Pavlovi misli, pa vendar da slutiti antropološko napetost. Meso pomeni človekovo krhkost, ranljivost, nagnjenost h grehu; Duh pa notranjo anteno za povezavo z Vsemogočnim, sposobnost povezanosti z božjim in svetim, z resničnim in dobrim. Človek je v bistvu dober, ustvarjen, da bi delal dobra dela. Toda, slabe misli, lažne in napačne interpretacije ga oddaljujejo od resničnosti.

Sv. Pavel pravi, da obstaja samo en greh (hamartia): nepovezanost z virom življenja, odlomljena mladika, ki ni več povezana s trto. Ošabnost in napuh človeka najhitreje oddaljita od vira življenja, od Stvarnika. Mladika, ki je povezana s Trto, se neprenehoma hrani s sokom življenja; odlomljena mladika pa se počasi suši, hira, zboli. Tako človek brez stika z Bogom izgublja stik z resničnostjo in ostaja v svojih izkrivljenih predstavah.

Vsak človek ima čudovito sposobnost, da presoja svoja dejanja in jih gleda v luči resnice in dobrote. To je vest, v srce zapisan zakon. Ta spoznanja ostajajo v srcu, tudi če jih laž skuša prevpiti in zadušiti. Resnica čaka dan, mesec, leta, vse življenje. Včasih se razodene šele po smrti. Spoznanje rodi občutek resnične krivde. To je notranji krik: ne morem biti tiho, v laži, izoliran. Velika želja po izpovedi izraža željo po ponovni povezanosti: z drugimi in z resnico. To dušo umirja. Drugače je z lažnimi ali nevrotičnimi občutki krivde, ki jih prevzamemo od drugih. Čustveno zrel človek ima dobro razvit čut za krivdo. Resnice se ne da utišati. Strahopetni človek pred njo beži, pogumni se z njo sooči.

Težko se je izpovedati, ker nas je slabih dejanj sram, ker čutimo, da so nas razvrednotila. Tudi strah nas je, ker dvomimo, če nas bodo drugi še sprejeli in ljubili. Ne vemo, kako naj poravnamo škodo, ki je bila storjena. Ko začutimo, da nas nekdo resnično sprejema, se upamo izpovedati. Povedati vso resnico. Toda, vsaka človeška izkušnja je omejena, nepopolna. Resnično brezpogojno ljubezen duša čuti le pred Bogom. Besede iskrene izpovedi gredo vse do Obličja. Duša, ki se izpoveduje je pogumna, resnična in pristna. Odpira se novemu življenju in novi resničnosti.

Izpoved prinese katarzo. S svojo sramoto in krivdo, nisem več sam. Nekdo ve. Šlo je iz mene. Ni več zaprto vame. Priznal sem resnico. Ta osvobaja. Popolna razbremenitev pa pride, ko začutim, da mi je odpuščeno. Reči: »Odpuščeni so tvoji grehi«, je velika stvar. Gre za življenje in smrt. Duša se ne more zveličati, če ni očiščena. Ne gre le za psihološki občutek razbremenitve; ampak za dejansko očiščenje, osvoboditev krivde. Kristus na križu je na veliki petek odrešil s svojo smrtjo vsakega človeka. Odrešeni pa smo le, če se za to odločimo, če sprejmemo Kristusov dar, njegovo Ljubezen in Usmiljenje.

Tarnanje, pomilovanje sebe, govoričenje, ždenje v potrtosti ni izpoved. Izpoved je sporazumevanje z Bogom, z Resnico. Najgloblje misli in čustva, ki so v duši, človek predaja Bogu. Bog tako dušo razume in sprejema, jo osvobodi, potolaži in umiri, ji odpusti in ji kaže pot.

Človek živi v svetu, ki se pogosto ne drži božjih zapovedi, zato se velikokrat znajde v situacijah, ki niso prave. V izpovedi se duša poveže s pristnim in resničnim. Tako najde sebe in svojo pot. Iz tega spoznanja se zmore upreti grešnemu svetu ter samostojno živeti, ne glede na druge, na njihove racionalizacije in manipulacije. Duša sama razume Božje besede.

Iskreni izpovedi Bog vedno prisluhne. Zato je vredno poklekniti pred križ, mu predati vso težo srca in Gospod vas bo dvignil z upanjem, jasnostjo misli in svobodnim pogumom. Izpoved je najintimnejši in najgloblji pogovor z Gospodom. Zato je zelo potrebna.

Avtor: p. Silvo Šinkovec

Zakaj Bog dovoljuje bolečino in trpljenje

(Mnogi se sprašujejo zakaj Bog dovoljuje bolečino in trpljenje? Če tudi vas tare to vprašanje preberite spodnje besedilo, mogoče vam bo pomagalo pri odgovoru.)

 

Mož je vstopil v brivnico, da bi se ostrigel in si pristrigel brado. Ko je brivec pričel z delom, sta se zatopila v pogovor. Pogovarjala sta se o mnogih stvareh in različnih temah.

 

Ko sta se slučajno dotaknila teme o Bogu, je brivec dejal: "Ne verjamem, da Bog obstaja."

"Zakaj tako praviš?", je vprašal gost.

"Hja, moraš le stopiti ven na ulico in sprevidiš, da Bog v resnici ne obstaja. Povej mi, če bi Bog obstajal, ali bi bilo toliko bolnih ljudi? Ali bi bilo toliko zapuščenih otrok? Če bi Bog obstajal, ne bi bilo niti trpljenja niti bolečine. Ne zmorem si predstavljati ljubečega Boga, ki bi dopuščal vse to ."

 

Mož je za trenutek pomislil, a ni odgovoril, ker se ni hotel prerekati.

Brivec je opravil delo, mož pa je zapustil brivnico.

 

Takoj, ko je zapustil brivnico, je na ulici opazil človeka z dolgimi, lepljivimi, umazanimi lasmi in zanemarjeno brado. Izgledal je umazan in neurejen.

 

Mož se je obrnil in ponovno vstopil v brivnico in rekel brivcu: "Veste kaj, brivci ne obstajajo."

"Kako lahko to praviš?", je vprašal presenečeni brivec. "Tukaj sem in brivec sem . In pravkar sem te postrigel!"

 

"Ne!", je zaklical gost. "Brivci ne obstajajo, kajti če bi , ne bi bilo nobenih ljudi z umazanimi dolgimi lasmi in neurejeno brado, kot je tisti človek tam zunaj."

"Ah, toda brivci prav zares obstajamo! To se zgodi le zato, ker ljudje ne pridejo k meni."

 

"Natančno tako!", je potrdil gost.

 

"Prav za to gre! Tudi Bog obstaja! Tako se dogaja, da ljudje ne grejo k Njemu in Ga ne prosijo za pomoč.  Zato je toliko bolečine in trpljenja na svetu."

 

(nepoznan avtor)

Stopinje v pesku


Neke noči sem sanjala, da se sprehajam po plaži z Gospodom.

Po nebu so se utrinjali mnogi dogodki iz mojega življenja.

V vsakem dogodku sem opazila odtis stopinj v pesku.

Včasih so to bili dvojni odtisi stopinj, drugič pa so bile samo ene stopinje.

To me je zaskrbelo, ker sem ugotovila, da v času težkih preizkušenj v mojem življenju,

ko sem trpela za bolečino, žalostjo ali porazom, lahko vidim samo ene odtise stopinje v pesku.

Vprašala sem Gospoda:

»Gospod obljubil si mi, da če ti bom sledila, boš vedno hodil z mano.

Toda opazila sem, da so v najhujših trenutkih mojega življenja samo eni odtisi stopinj v pesku.

Zakaj?  Ko sem te najbolj potrebovala, nisi bil ob meni.

Gospod je odgovoril:

»Trenutki ko si videla samo ene odtise stopinj so bili takrat, ko sem te nosil.«

 Mary Stevenson

Ne odnehajte

Med najbolj pretresljivimi svetopisemskimi besedili je odlomek iz Knjige preroka Ezekijela 18, 21–29. Na začetku odlomka Gospod jasno pove, da iskreno kesanje izbriše grehe vsega življenja: "Če pa se krivični odvrne od vseh grehov, ki jih je storil, se drži vseh mojih zakonov in ravna po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel, ne bo umrl. Nobeno njegovih hudodelstev, ki jih je zagrešil, ne bo ostalo v spominu: zaradi svojih pravičnih del, ki jih je storil, bo živel" (Ez 18, 21–22).

Istočasno nas Gospod tudi svari, da ponavljajoč greh izbriše krepostno življenje: "In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo, posnema vse gnusobe, ki jih počenja krivični, bo mar živel? Nobeno njegovih pravičnih del, ki jih je storil, ne ostane v spominu. Zaradi nezvestobe, ki jo je zakrivil, in zaradi greha, ki ga je zagrešil, bo umrl" (Ez 18,24).

V pričakovanju naše zgroženosti Gospod dodaja: »Vi pa pravite: 'Gospodova pot ni pravilna!' Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne? Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl. Kljub temu pravi Izraelova hiša: »Gospodova pot ni pravilna!« Moje poti da niso pravilne, Izraelova hiša? Mar niso vaše poti nepravilne?« (Ez 18, 25–29)

To ni le »starozavezna« resnica. V Novi zavezi Jezus in apostoli nenehno ponavljajo, da je treba vztrajati v zvestobi in kreposti do konca življenja. Evangelist Matej nam govori: »… kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« (10, 22) V Lk 21, 19 beremo: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« Odlomek iz Pisma Hebrejcem pa nas svari: »Samo stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno.« Eno glavnih oznanil, ki jih Sveti Duh posreduje sedmim Cerkvam v Knjigi razodetja je potreba po zvestem vztrajanju v skušnjavah in preizkušnjah.

»Kdor zmaga in vztraja do konca v mojih delih, temu bom dal oblast nad narodi; pasel jih bo z železno palico, kakor se drobijo lončene posode. Tako sem tudi jaz prejel oblast od svojega Očeta. Tistemu, ki zmaga, bom dal tudi zvezdo danico. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2, 26–29).

»Ker si ohranil mojo stanovitno besedo, bom tudi jaz obvaroval tebe pred uro preizkušnje, ki bo prišla nad vesoljni svet, da preizkusi prebivalce na zemlji. Pridem kmalu. Trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca« (Raz 3, 10–11).

Očitno je, da je vztrajnost – ne odnehati – absolutno bistvena za pridobitev naše nagrade, ki je nebeško veselje. Toda kako naj vztrajamo? 

Žalostna Asajeva zgodba v poglavjih 14 –16 druge Kroniške knjige vsebuje pomembne lekcije za nas. Asa je bil Judovski kralj, ki je »delal, kar je dobro in prav v očeh GOSPODA, njegovega Boga. Odpravil je tuje oltarje in višine, razbil stebre in posekal ašere. Rekel je Judovcem, naj iščejo GOSPODA, Boga svojih očetov, in se ravnajo po postavi in zapovedi (2 Krn 14,1–3). Ker je Boga postavljal na prvo mesto, je v deželo pripeljal mir in blagostanje. V času njegovega vladanja so se ljudje posvetili Gospodu: »Ves Juda se je veselil prisege, saj so prisegli iz vsega srca; z vso voljo so ga iskali in dal se jim je najti. GOSPOD jim je naklonil mir krog in krog« (2 Krn 15, 15).

Toda Asa ni ostal zvest Bogu, ni se več zanašal nanj. V šestintridesetem letu svojega vladanja, ko ga je napadel Baasha, Izraelov kralj, se je namesto k Bogu raje obrnil na kralja Arama ter mu poslal srebra in zlata, da bi ga tako prepričal, naj se obrne proti Baashu. Gospod je Asaju poslal vidca Hananija, ki ga je okaral: »Ker si se zanašal na arámskega kralja in se nisi zanesel na GOSPODA, svojega Boga, je vojska arámskega kralja ušla tvoji roki. Mar niso bili Kušíjci in Libijci velikanska vojska s premnogimi vozmi in konjeniki? A ker si se zanesel na GOSPODA, ti jih je dal v roke. Kajti GOSPODOVE oči se sprehajajo po vsej zemlji, da okrepijo tiste, ki so mu z vsem srcem predani. V tem si ravnal neumno; odslej se boš namreč moral vojskovati!« (2 Krn 16, 7 – 9)

Na žalost je en greh napeljal k drugemu. Tedaj je Asa začel zatirati svoje ljudi. V devetintridesetem letu svojega vladarstva je hudo zbolel: »V devetintridesetem letu svojega kraljevanja je Asá zbolel na nogah in bolezen je postajala vedno hujša. A tudi v svoji bolezni ni iskal pomoči pri GOSPODU, temveč pri zdravnikih« (2 Krn 16, 12). Dve leti kasneje je umrl.

Kakšna tragedija! Asajevo vladarstvo je bilo šestintrideset let utrjeno na zanašanju na Gospoda, čemur je sledilo pet let odvrnitve od Gospoda, napuha in zanašanja na samega sebe.

Kako pomembno je do konca vztrajati in se zanašati na Gospoda ter biti zvest njegovi volji! 

KLJUČI

Kateri so potem ključi vztrajnosti, ki kristjanu pomagajo ohraniti zvestobo Gospodu?

 

1. Najprej je treba vedeti, kako pomembno je to! Vztrajanje do zadnje sekunde življenja v naši veri in ljubezni do Jezusa je za vstop v kraljestvo absolutno najpomembnejše.

Katarina Sienska tudi poudarja pomembnost vztrajanja, ko govori o naši želji po zedinjenosti z Bogom: »Vse, kar je vredno, kliče po vztrajnosti, ker pa ne vztrajajo, nikoli ne najdejo predmeta svojih želja, nikoli ne dosežejo cilja, h kateremu so se odpravili. Brez vztrajnosti ga ne bodo nikoli dosegli. Tako je vztrajnost bistvena za uresničenje vaših želja.« (Dialog, 49)

 

2. Drug pomemben ključ je, da prosimo Boga za milost vztrajanja. Iz lastne moči ne moremo vztrajati; potrebujemo Božjo pomoč, moč in usmiljenje. Po Božji milosti moramo napraviti odločitev. Odločeni moramo biti, da bomo vztrajali, svojo voljo moramo naravnati na vztrajanje. Sv. Tereza Avilska nam to zelo jasno predstavi: »Veliko, celo vse je odvisno od trdnega, neomajnega sklepa, da ne bodo popustili, dokler ne dosežejo cilja. Naj se zgodi kar koli; naj so napori še tolikšni, naj godrnja kdor hoče; naj cilj dosežemo ali se na poti zgrudimo ali izgubimo pogum, da bi prebredli težave, ki ovirajo pot; naj propade cel svet: noben strah naj nas ne odvrne od tega sklepa.« (Pot popolnosti 21,2)

Toda v svojem čudovitem, upanja polnem realizmu, nas opogumlja, da nam bo Bog pomagal, če nam primanjkuje odločenosti, če le storimo, kar moremo. »Ne trdim, naj potovanje sploh opusti, kdor se ni odločil zanj tako, kakor bom tu razložila, saj ga bo Gospod sčasoma okrepil. Tudi če bo naredil le korak, ima ta takšno moč, da se mu ne bo treba bati, da ga je napravil zaman in da se mu ne bo izplačal.« (Pot popolnosti 20, 3)

Sv. Tereza poudarja, da je malce odločenosti majhna cena za to, kar bomo v zameno prejeli od Boga, namreč prejeli bomo vse: »Kaj je tisto, kar storimo zate, Gospod, naš Stvarnik? Skoraj nič ni, le majhna odločenost. Če pa nam iz tega, kar je nič, Njegovo Veličastvo želi podariti vse, nikar ne bodimo nespametni.« (Pot popolnosti 16,10)

 

3. Moramo se odločiti in prekiniti z grehom, »se lotiti dolge vleke« in vztrajati na poti za Jezusom. »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka zapelje, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere.« (Heb 12, 1–2)

V veliko pomoč pri prekinitvi greha je zakrament sprave. V njem ohranjamo občutljivost svoje vesti za stvarnost greha in prejemamo milost, pogum in moč, da se še naprej obračamo od greha k Jezusovi ljubezni. Sv. Tereza zopet pravi: »Zato ne izgubite poguma, če kdaj padete, ampak prizadevno nadaljujte pot. Bog bo padec obrnil na dobro.« (Notranji grad II, 1,9)

 

4. Tistim, ki že imajo izkušnjo vztrajanja, moramo dovoliti, da nam posredujejo svoje izkustvo. Moramo se učiti, biti navdihnjeni, prejemati milost iz zgledov svetnikov. 

 

5. V veri rastemo prav z vztrajanjem, po napadih na našo vztrajnost. Razvija se večja trdnost in še večja vztrajnost.

 »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo.« (Jak 1,2–4)

 

6. Popolnoma prepričani bodimo, da ne bomo nikoli preizkušani čez mero svoje moči: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10, 13).

 

7. Sveto pismo je vir moči, da lahko vztrajamo: »Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. 1Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev« (2 Tim 3,14–15).

»Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje« (Rom 15,4).

»To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10, 11–12). 

8. Molitev je vir moči za vztrajanje.

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18, 1–8)

Sv. Janez od Križa prav tako poudarja pomen vztrajanja v molitvi. »Vsaka duša bi morala vedeti, da četudi Bog ne odgovori takoj na njeno molitev, ne bo zamudil, da bi odgovoril v pravem času, če duša ne izgubi poguma in preneha moliti.« (The Spiritual Canticle, 2,4)

Katarina Sienska zelo močno poudarja pomen vztrajanja v molitvi. »Nikoli, za nič na svetu, se ne smeš obrniti nazaj. Za nič na svetu se ne smeš odvrniti od svete molitve, razen če gre za poslušnost ali dobrodelnost. Kajti v času, predvidenem za molitev, velikokrat pride hudič z vsakovrstnimi bitkami in nevšečnostmi – celo huje kot takrat, ko ne moliš. To počne zato, da bi te utrudil in bi se svete molitve naveličal. Pogosto govori: 'Ta molitev je zate brez vrednosti. Ne smeš razmišljati o čem drugem, pozoren moraš biti le na glasno molitev.’ Hoče te zmesti, da bi se naveličal ter opustil molitev. Toda molitev je orožje, s katerim se lahko obraniš vsakega sovražnika. Če se ga oprimeš prostovoljno in z ljubeznijo, bo to orožje z lučjo najsvetejše vere tvoja obramba« (The Dialogue, 65).

Enako trdi tudi Tereza Avilska. »Če pa ne najdemo nikogar, ki bi nas poučil, bo Gospod sam vse obrnil v naš prid, če le zbranosti ne opuščamo. Proti nazadovanju namreč ni drugega zdravila, kakor da vedno znova začenjamo, sicer duša vsak dan samo izgublja in Bog daj, da bi to vsaj uvidela!« (Notranji grad, II, 1,9)

Arški sv. Janez Vianney o pomembnosti vztrajanja v molitvi pove naslednje: »Vsi svetniki so svoje spreobrnjenje začeli z molitvijo in v molitvi so vztrajali. Vsi prekleti so bili izgubljeni, ker so zanemarili molitev.«

 

9. Udeleženost v Jezusovi vztrajnosti. »Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in Kristusovo stanovitnost« (2 Tes 3,5). Kristusova stanovitnost lahko vedno bolj in bolj postaja naša stanovitnost, ko vztrajamo v svoji povezanosti z njim. »Po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči.« (Kol 1,11–12)

Moč za vztrajanje ni nekaj, kar nam bi bilo že prirojeno. Moč za vztrajanje je podarjeni dar, za katerega moramo prositi in ga prejeti. »Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu. V ta namen se tudi trudim in bojujem, z njegovo močjo, ki v meni silovito deluje« (Kol 1,28–29).

Tereza Avilska pravi: »Gospod, vsa škoda prihaja od tod, ker naše oči niso uprte vate. Če ne bi gledale na nič drugega kakor na pot, bi bile kmalu na cilju.« (Pot popolnosti, 16,7)

In spet: »Zaradi krvi, ki jo je Kristus prelil za nas … Zaupajo naj v Božje usmiljenje, nikakor pa ne vase. Tako bodo videle, da jih bo Njegovo veličastvo vodilo iz bivališča v bivališče in jih končno prestavilo na kraj, kjer jih zveri ne bodo več dosegle in nadlegovale. Vse bodo ukročene in se jim bodo lahko smejale; že v tem življenju bodo uživale veliko več dobrin, kot so si mogle želeti.« (Notranji grad, II, 9).

Skrivnost vztrajanja svetnikov je v črpanju moči in energije (sile), ki nam je dana kot darilo od Boga. Ta pomoč nam je prav posebej dana v evharistiji. V evharistiji se nam kot vir poguma in moči daje sam Kristus. Evharistija je zares hrana za potovanje. Evharistija je najpopolnejši način zedinjenja z Jezusom in soudeleženost v Njegovi stanovitnosti in vztrajnosti.

 

10. Zapomnite si, da so nebesa nagrada za vztrajnost! »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali« (Heb 12, 2–3).

»Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). Nebeško veselje je vredno vsake cene, ki jo je treba plačati. Kakršna koli cena, ki jo je treba plačati, ni nič v primerjavi z nebeško slavo in veseljem.

 

Gospod, hvala ker nas učiš o pomembnosti vztrajanja. Pomagaj nam prekiniti z grehom in svoje oči upreti v nebeško veselje. Pomagaj nam še naprej verovati, upati, ljubiti, ne oziraje se na to, kako težke bi bile okoliščine. Vemo, da ne boš nikoli dopustil, da bi bili preizkušeni čez mero svoje moči. Pomagaj nam, da bomo gledali le tebe, črpali iz Tvoje moči in stanovitnosti, da bi tudi mi, po Tvoji milosti, po moči Tvoje krvi in usmiljenja vztrajali do konca. Amen.

Ralph Martin

Usmiljeni Samarijan

Današnja Božja beseda nam kaže na vrzel med Božjo besedo in samim Bogom. Na eni strani imamo Božjo besedo, ki nam izraža Božjo voljo, Božje zapovedi in nasvete za življenje. Na drugi strani pa imamo živega Boga v podobi svete evharistije. In to vrzel moramo zapolniti, kar pa nam lahko včasih predstavlja težavo.

Zavedati se moramo, da Bog ni nekje v devetih nebesih, da bi se morali izgovarjati, češ previsoko je. Njegovih zapovedi, ne moremo doseči. Njegov standard je previsok. Ne, Bog je čisto blizu nas. Bog tudi ni za devetimi gorami in desetimi vodami, da bi mogli reči, predaleč je. Predolga in prenaporna je pot. Ne, Bog je čisto blizu nas. Bog je samo eden in je čisto blizu nas. Tako blizu, da je to že kar srhljivo. »Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« pravi Mojzes v prvem berilu.

Beseda. Božja beseda. Sveto pismo je Božja beseda, ni pa Bog. Sveto pismo predstavlja Božje sporočilo človeku, medtem, ko je evharistija On sam, ki se daje ljudem. Božje sporočilo ljudem se predstavlja kot posrednik med Bogom in človekom, medtem ko evharistija ni posrednik, ampak edini Sin živega Boga. Oboje se nam daje. Božja beseda, ki jo beremo v prvem delu Svete maše, ali pa, če jo premišljujemo doma, je v naših ustih, je v našem razumu. V naše srce pa vstopa Bog preko podobe svete evharistije, ali kakor nas uči Pavel v drugem berilu:

Da je »Jezus Kristus podoba nevidnega Boga«. Bog je tako silen in tako mogočen, da ga z našimi telesnimi očmi ne moremo videti. Naše sicer močno človeško telo, je v resnici šibak kupček mesa, ki preprosto fizično ne more zdržati pred podobo, vsemogočnega, popolnega Boga. Bog se tega zaveda in se nam zaradi njegove potrebe po človeški bližini učloveči v podobi Jezusa Kristusa. Da se ne bi mogli izgovarjati, da je previsoko ali pa predaleč. Bog se je utelesil v podobi Jezusa Kristusa. In Jezus Kristus ostaja med nami pod podobo kruha. Tako vidimo, da silno kompleksno bitje, kakor je naš Bog, ki je tako en in edini, resničen, dober, lep, popoln, v želji da bi se nam približal, prevzame nepopolno, nedovršeno, minljivo človeško telo. Toda to še ni dovolj. Da bi resnično ostal med nami, se poniža na raven kruha. Boga zaradi njegove popolnosti ne moremo videti iz oči v oči. Lahko pa ga vidimo, preko podob. Podobe kruha, ki nas spremlja še dvatisoč let.

Rešitev za težavo, ki nastaja v razkoraku med Božjo besedo in živim Bogom, pa nam daje Jezus v današnjem evangeliju: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe«.

Duhovnik in levit sta Božjo besedo poslušala. Poznala sta to pikice natančno vse, kar je Gospod Bog kdaj razodel. Vedela sta za vse zapovedi in prepovedi, za vsa liturgična navodila, za vse predpise, okrožnice, enciklike, pastirska pisma. Poznala civilno in kanonsko pravo, vse kar je možno. Nista pa imela ljubezni. Božje zapovedi sta poznala, nista pa jih izpolnjevala, ker jih nista znala. Vse lahko znaš, vse lahko imaš, če nimaš ljubezni, če vsega tega ne znaš uporabiti, nimaš nič.

Samarijan, pa je morda vedel malo manj, ampak imel je ljubezen. Kajti Bog je ljubezen. Usmiljeni Samarijan pa se je spomnil svoje Božje podobe, ki je podoba usmiljenja in ljubezni. Združil je vse, kar ga vera uči in to izvršil na popotniku. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi in to je usmiljenje. Na koncu evangelija nas Jezus vabi: »Pojdi in tudi ti tako delaj«. Poslušajmo Božjo besedo, bratje in sestre, ter jo izvršujmo, z deli ljubezni, ki so dela Boga samega.