MOLITEV – PROŠNJA ZA BOŽJO POMOČ

Večina ljudi misli, da je molitev zgolj prošnja k Bogu za razen potrebe. To je nekje razumljivo, saj je prošnja  najbolj preprosta in hkrati najbolj naravna oblika molitve. Če verujemo, da Bog biva in da nam lahko pomaga, potem ni nič bolj naravnega, kot prositi ga, da to tudi stori. Ta oblika molitve je zelo podobna temu, kar reče otrok kateremu od staršev: »Ti moreš to, jaz pa ne morem,  zato stori to zame, prosim!«

Seveda nima smisla nekoga prositi, da bi kaj storil za nas, če to ni v njegovi moči. Bistvo prošnje je torej priznanje: verujemo, da Bog more storiti to, kar ga prosimo. Morda prav zato Bog hoče, da ga prosimo in svoje darove pogojuje z  našimi prošnjami. To, da se obrnemo k njemu po pomoč, ko v tem vidimo celo zadnjo možnost v stiki, je neke vrste dejanje vere.

In če prosimo Boga, da stori nekaj za nas, potem se pač zavedamo, da tega ne moremo storiti sami, z lastnimi močmi. Nesmiselno bi bilo moliti, naj Bog potolaži našega osamljenega soseda, če mi nismo pripravljeni, da ga obiščemo. Ne moremo pričakovati, da bo Bog čudežno ozdravil navadno rano, ko potrebuje samo obliž. Pa ne gre samo za to, da bi bile te stvari premajhne ali preveč preproste, da bi z  njimi nadlegovali Boga; gre za to, da vse te zadeve lahko rešimo z lastnimi močmi. Prav in primerno je, da v molitev vključimo navadne zadeve, celo take, o katerih ljudje mislijo, da so »nepomembne« in v katerih dejansko potrebujemo Božjo pomoč; npr. povsem na mestu bi bilo, če Boga prosimo, naj nam pomaga premagati plašnost, ko se bližamo osamljenemu človeku v sosednji hiši.

Po: D. Winterju