Ignacij Lojolski (1491–1556), ustanovitelj jezuitov

Ignacij Lojolski (1491–1556), ustanovitelj jezuitov


Na gradu Loyola, blizu kraja Azpeitia, sredi baskovske province Guipúzcoa se je l. 1491 rodil najmlajši otrok, ki so ga krstili in mu dali ime Iñigo. Ime Iñigo Lopez de Loyola je obdržal do 37. leta, ko si je med študijem v Parizu iz spoštovanja do sv. Ignacija Antiohijskega nadel ime Ignacij in se po latinsko podpisoval Ignatius de Loyola.

Ob koncu življenja, ko je narekoval Avtobiografijo, je rekel, da je bil kot mlad sicer veren, a je vendar živel površno, sledeč posvetnim idealom in vrednotam.

  1. maja 1521, ko je imel 30 let, mu je topovska krogla zdrobila nožno golenico. Mesec dni se je boril za življenje, najprej v Pamploni, potem pa so ga prenesli na njegov dom v Loyoli. Bil je na pragu smrti. Okrevanje na gradu Loyola je trajalo več mesecev. Iñigo je bil privezan na posteljo oziroma na sobo in tedaj se je zgodilo nekaj, kar ga je zaznamovalo za vse nadaljnje življenje: ko je prebral vse viteške romane, ki so jih imeli na razpolago, mu je bratova žena dala knjigi Kristusovo življenje in Življenjepis svetnikov. Tako je prišel v stik z drugačnim gledanjem na človekovo življenje, na smisel in vrednote. Znašel se je na razpotju dveh poti: ali stara načrtovana pot posvetne slave, ugleda pred ljudmi, časti, bogastva – za kar je imel vse realne možnosti – ali pa pot svetnikov in Jezusa. V tej izkušnji je zametek razločevanja duhov, ki je postalo središčna stvarnost ignacijanske duhovnosti. V Iñigu je zmagala opcija za Kristusovo pot in prvi korak na njej je bilo romanje v Jeruzalem z namenom, da bi tam ostal.

Po devetih mesecih okrevanja se je poslovil od domačih. Šel je proti Barceloni, da bi se vkrcal na ladjo. Obiskal je Marijino romarsko svetišče Montserrat, kjer je opravil življenjsko spoved. Nato se je napotil v majhno vasico Manresa. Tam je nameraval ostati le nekaj dni, vendar je zaradi spleta okoliščin ostal devet mesecev: Na to obdobje in kraj je vezana srčika njegove duhovne izkušnje, pozneje povzete v knjižici Duhovne vaje. Iñigo si takrat še zdaleč ni mogel misliti, da bi ta izkušnja lahko postala središčna in pomembna zanj osebno, za jezuite in za mnoge druge, ki so v zadnjih stoletjih opravljali ignacijanske duhovne vaje. To je bil čas globokih duhovnih doživetij, pa tudi čas izredne suše, tesnobe, ki jo je komaj zdržal – ni čudno, da se tega časa še tik pred smrtjo spominja v vseh detajlih, kot moremo prebrati v Avtobiografiji. V Manresi je v sebi prepoznal močno željo pomagati dušam in je ob tem razumel, da ne bo mogel več nadaljevati s tolikimi pokorami in askezami, s katerimi si je skoraj zapravil zdravje, kot do tedaj.

Pri 32. letih se je odpravil na romanje v Sveto deželo: iz Barcelone z ladjo v Italijo in nato naprej. Želel je ostati v Sveti deželi, da bi tam obiskoval svete kraje, molil, se postil, pomagal ljudem … a mu cerkvene avtoritete niso dovolile. Slednje je mirno in z zaupanjem sprejel. Moral se je torej vrniti. Njegova največja želja je bila pomagati dušam. Sredstvo do tega pa je bil neobhodno študij, česar se je dobro zavedal. V preteklosti ni veliko študiral, ker ga študij ni pretirano pritegoval. Začel je v Barceloni z gramatiko: pri 33. letih je sédel v šolsko klop z mladimi fanti in se lotil latinščine. Jeziki mu niso preveč ležali. Iz odločenosti, da bo služil Bogu, in v moči globoke vere ter zaupanja je vztrajal poti.

Po dveh letih se je iz Barcelone preselil v Alcalá de Henares in tam naprej študiral – filozofijo in teologijo –, vmes pa je mnogo časa posvetil duhovnim pogovorom z osebami, ki so ga s tem namenom iskale. V tem času so se začeli tudi problemi z inkvizicijo: v Španiji je bil to čas, ko so bili zelo glasni t. i. alumbrados (razsvetljenci), ki so se imeli za razsvetljene do mere, da niso potrebovali cerkvene avtoritete. Zaradi sumničenj je moral Ignacij ne le na zagovore, pač pa tudi v zapor. Zaradi težav z inkvizicijo, ki mu je sicer dovoljevala študij, ne pa duhovnih pogovorov, je zapustil Alcalá de Henares, šel v Salamanco, a tudi tam je doživel podobno. Zato je odšel študirat na pariško Sorbono, najslavnejšo univerzo v Evropi v tistem času. Tam je preživel 7 let v študiju filozofije in teologije. Preživljal se je tako, da je poleti prosjačil. Ob študiju je ljudi sprejemal na duhovne pogovore. Po izkušnji v Manresi je napisal tudi knjižico Duhovnih vaj in posledično nekaterim študentskim kolegom dajal duhovne vaje. Pridobil si je nekaj zvestih prijateljev in tako se je počasi začenjalo utrjevati jedro prvih članov Družbe Jezusove – med njimi je bil tudi Frančišek Ksaverij. Prvi tovariši (sedem po številu) so 15. avgusta 1543 na Montmartru v Parizu izpovedali zaobljube uboštva in čistosti ter se zaobljubili, da bodo šli po končanem študiju in po posvetitvi v duhovnike v Jeruzalem in tam ostali.

Ko je Ignacij končal študij v Parizu (star 44 let), se je za nekaj časa vrnil v domačo Baskijo, nato pa šel v Benetke, kjer se je sešel z drugimi pariškimi tovariši – tedaj jih je bilo skupaj že deset, bili so posvečeni v duhovnike, molili so, pomagali bolnikom in drugim, obenem pa čakali na ladjo za Sveto deželo. Izbrali so si tudi ime, ne še z namenom, da bi se že odločili za nov red, ampak zato, da so lahko dali ljudem odgovor, ko so jih vprašali, kdo so. Poimenovali so se Compania di Iesu (Jezusova tovarišija). Za tisti čas je bilo takšno poimenovanje skupine pobožnih ljudi povsem običajno.

Ker ladje celo leto ni bilo, so se odločili, da gredo v Rim in se dajo na razpolago papežu, naj jih pošlje, kamor želi. V Rim so prispeli konec l. 1537. Spet so doživeli preganjanje, saj so jih obtoževali tega in onega; kmalu pa se je to poleglo in začele so deževati prošnje iz različnih krajev, naj pridejo. Ob tem se je postavilo vprašanje, ali naj se razidejo, kamor jih pošilja papež – na različne kraje, ali pa naj ostanejo med seboj trdno povezani kot redovniki. Končno so o tem, ali je Božja volja, da ustanovijo nov red, razločevali l. 1539 – in to se je zgodilo. Ignacij ni imel tega namena, a mu je korak za korakom Bog razodeval svojo voljo glede tega. Papež Pavel III. je 27. septembra 1540 potrdil nov red, imenovan Družba Jezusova. Ignacija so izbrali za prvega predstojnika in mu dali nalogo, da napiše t. i. Konstitucije, oziroma naj v pisni obliki predstavi to, kar so prvi tovariši prepoznali kot svojsko za njihov red, življenje, sobivanje in način pastoralnega dela.

Ignacij je do smrti živel v Rimu in vodil Družbo Jezusovo. Tedaj je štela okrog 1000 članov in je bila že razširjena po različnih delih sveta. Potrebno je bilo razporejati člane, koordinirati njihovo delo, poskrbeti za finančna sredstva, iskati dobrotnike in podobno. Poseben poudarek je bil namenjen šolstvu, saj je bila v tistem času velika večina moči jezuitov dejavna prav na šolskem področju. Razvil je močno pisno korespondenco – ohranjenih je skoraj sedem tisoč njegovih pisem. V Rimu je začel tudi več dejavnosti na socialnem področju.

Ignacij je umrl 31. julija zjutraj leta 1556 v Rimu, star 65 let. Njegov grob je v cerkvi Al Gesú v Rimu. Med svetnike je bil prištet leta 1622 skupaj s Frančiškom Ksaverijem, Terezijo Ávilsko ter Filipom Nerijem.


Slomškova nedelja

Kaj je Slomšek storil za slovenski narod?

 1.  Leta 1859 je prestavil sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. S tem preroškim dejanjem je omogočil 200.000 Slovencem na levi strani Drave, da so ohranili svoj jezik, vero, kulturo, skratka dom in rod.

2. Leta 1852 je s svojimi somišljeniki ustanovil Mohorjevo družbo, ki je najstarejša slovenska književna ustanova. Z milijonskimi nakladami svojih knjig je naučila Slovence ne samo brati in pisati, marveč tudi moliti in peti. Utrjevala je narodno zavest in širila obzorja duha in srca. Učila je in kazala pot k napredku; učila je ljubiti domovino in si prizadevati za njeno neodvisnost.

3. Kot ljubitelj slovenskega jezika je poučeval duhovniške kandidate v slovenskem jeziku. V duhu slovanskih apostolov, sv. Cirila in Metoda, se je držal načela: K slovenskemu človeku mora priti duhovnik s slovenskim jezikom, da krščanska vera ne bo nekaj tujega in vsiljenega, marveč nekaj domačega.

4. Slovenski pedagogi in strokovnjaki za šolstvo imajo Slomška za "ustanovitelja in utemeljitelja slovenske ljudske šole". Ob številnih učbenikih, ki jih je sam sestavil ali pomagal sestavljati, poleg njegovega pedagoškega priročnika "Blaže in Nežica v nedeljski šoli", potrjuje to resnico dejstvo, da s Slomškovim trudom močno naraslo število rednih in nedeljskih šol.

5. S številnimi mladinskimi spisi zavzema Slomšek mesto ustanovitelja slovenskega mladinskega slovstva, zavedajoč se načela: Kdor dela za mladino, dela za prihodnost naroda in Cerkve!

6. Pri vsem tem ne moremo iti mimo njegovih pesmi, ki jih slovenski narod presaja iz roda v rod. Mnoge Slomškove pesmi so ponarodele, kar pomeni, da jih je ljudstvo sprejelo v svojo last.

7. Krona vsega Slomškovega življenja in dela pa je njegova svetost. Z njegovo beatifikacijo dobiva slovenski narod iz svojih vrst prvega svetnika, uradno razglašenega pred vesoljno sveto Cerkvijo. 

Po: dr. F. Kramberger

Napuh, začetek vseh grehov

Kadar torej delaš prav, ne boj se, če te vidijo, boj se le, da ne boš delal zato, da te vidijo.

Napuh je ljubezen do lastne odličnosti. Sodim, da je napuh velika pregreha, kajti velik greh je moralo biti to, kar je pahnilo angele z neba, strašen greh, ker jih je naredil za hudobne duhove in jih za vedno izključil iz božjega kraljestva. V resnici je napuh velik greh in začetek vseh ostalih grehov, kakor pravi Sveto pismo: Vir vseh grehov je napuh. In da ga ne boš imel za nekaj majhnega in ga podcenjeval, te isto Sveto pismo opozarja: Začetek človeškega napuha je odpasti od Boga.

Je to greh, ki te vrže v temo, da zlorabiš svobodno voljo in te tako loči od Boga ter te zavede v vse mogoče druge grehe, tako da tisti, ki je bil tovariš angelov, postane svinjski pastir, potem ko je zapravil svoje premoženje s slabimi ljudmi.

Da bi se ti znal boriti proti tej pregrehi napuha, se je Bog rodil v ponižnosti. To je vzrok, to je tisti veliki greh in težka bolezen duš, ki je bila povod, da je prišel z nebes vsemogočni zdravnik v podobi hlapca. Trpel je zasramovanje in je umrl na križu, da bi z učinkovitostjo tako močnega zdravila pozdravil človeško ošabnost.

Naj te ne prevara napuh, če vidiš, da je poln dobrih del. Vedi, da vrši nekatera zelo podobna ali pa celo enaka dela, kot jih vrši ljubezen. Ljubezen daje jesti lačnim, isto dela tudi napuh; toda ljubezen dela to, da bi bil Bog proslavljen, medtem ko napuh išče svoje hvale. Ljubezen oblači nagega, in tudi napuh ga oblači; posti se ljubezen, posti tudi napuh; ljubezen pokopava mrtve, isto dela tudi napuh.

In kako prepoznati, ali je napuh tisti, ki navaja k delanju dobrega? Kdo to pozna? Usmiljenje in napuh dajeta jesti lačnemu, sprejemata tujce in pomagata revežem. Ljubezen, to se pravi, človek, ki ga nagiba Ljubezen, izpoveduje Kristusovo ime in zato trpi mučeništvo. Tudi napuhnjen človek da življenje izpovedujoč Kristusa, toda prvi ima ljubezen, drugi ne. Tisti, ki ga ne vodi ljubezen, naj posluša apostola Pavla, ki pravi: Tudi če bi razdal vse svoje imetje revežem in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorelo, pa bi ne imel ljubezni, mi nič ne koristi.

Stopi zatorej v svojo vest. Njo moraš vprašati, ne oziraj se na bujnost vej, glej marveč na korenino, ki je v zemlji. Je ta korenina napuh? Če tudi imajo tvoja dela videz dobrih del, v resnici tvoja dela ne bodo dobra. Je ljubezen korenina? Bodi miren, nič slabega se ti ne bo pripetilo. Napuhnjenec se laska, medtem ko je tisti, ki dela iz ljubezni, strog. Prvi da obleko, drugi kaznuje. Oni da obleko, da bi ugajal ljudem, ta kaznuje, da s kaznijo popravi bližnjega. Veliko bolj je všeč Gospodu kazen iz ljubezni, kot miloščina iz napuha. Pojdi zatorej vase in v vsem, kar delaš, imej pred očmi Boga, ki je priča. Kadar torej delaš prav, ne boj se, če te vidijo, boj se le, da ne boš delal zato, da te vidijo. Naj te le vidijo ljudje, toda zato, da slavijo Boga.

Kadar se izmikaš pogledu ljudi, ko delaš dobro, oropaš bližnjega dobrega zgleda in hkrati zmanjšaš slavo božjo, ki bi jo od tvojega dobrega dela lahko prejel. V tem primeru daš miloščino dvema lačnima: enemu daš kruha, drugemu daš pravičnost. Med tema dvema lačnima se nahajaš ti, ki delaš dobro. Če ljubezen da jesti prvemu, se usmili obeh in obema poskušaj pomagati, čeprav drugi potrebuje samo dober zgled, da ga bo posnemal.

Ne boj se: če imajo napuhnjeni ljudje svoje praznike, jih imajo tudi ponižni. Hrana ponižnega je pravičnost, enako kot je hrana grešnika napuh. Zato tudi ni čudno, da je srce napuhnjenega nenasitno. Tudi napuhnjeni hočejo služiti evangeliju, v resnici pa služijo le sebi, kajti mislijo samo na to, kar je v njihovo korist, ne pa kar je v slavo Jezusa Kristusa. Gorje pa tistemu, ki išče samo svojo korist!

Tudi če bi delal čudeže, se ne napihuj, veseli se marveč, da je tvoje ime zapisano v nebesih. Nesrečen si, če tvoje ime ni zapisano v nebesih! Ti mar grozi, ker ne obujaš mrtvih? Ali pa ker ne hodiš po vodi? Ali pa ker ne izganjaš hudobnih duhov? Če si dobil milost, da delaš velika dela, jo uporabljaj s ponižnostjo, ne z napuhom, kajti sam Gospod pričuje, da so tudi nekateri lažni preroki delali čudeže.

Gospod, če nisem popolnoma prost tega velikega greha, ki je napuh, bodo moje besede prijetne ljudem, ne bodo pa prijetne tebi. Napuhnjen človek gleda samo na to, da bi ugajal ljudem; ponižen pa nasprotno obrača pogled v svojo notranjost, kjer ti bereš razločno in skuša tebi ugajati. Zatorej moja edina slava obstaja v pričevanju moje vesti in tako bom dejal: O, Gospod, moja pomoč in moj rešitelj! Moja pomoč v dobrem, moj rešitelj od slabega. Moja pomoč, da vztrajam v tvoji ljubezni, moj rešitelj, da me rešiš moje hudobije.

Avtor: Sv. Avguštin

Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje – veliki šmaren, slovesni in zapovedan praznik v Katoliški Cerkvi

Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren.

Marijino vnebovzetje - Carracci

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav veliki šmaren sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je veliki šmaren v našem verskem izročilu globoko zakoreninjen. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje za veliki šmaren veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.

Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje velikega šmarna nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

Zadela me je strela

Če kdo od vas dvomi ali misli, da BOGA ni, in da je onostranstvo snov za snemalce filmov, ali če je kdo mnenja, da je s smrtjo vsega konec, naj vzame v roke tole knjižico. Toda preberite jo od začetka do konca. Gotovo se bo vaše mnenje spremenilo, četudi je še tako skeptično.
Gre za dejstvo, za dogodek, ki je dobro dokumentiran in se je zgodil leta 1995. Gospa dr. Gloria Polo je Kolumbijka. Zobozdravnica, ki je pri nesreči »umrla« - bila je tako težko poškodovana, da je nekaj dni ležala v »komi« in so jo ohranjali pri življenju le medicinski aparati. Če bi aparate izključili, bi takoj umrla. Zdravniki so že popolnoma obupali nad njo in so že hoteli odklopiti aparate. Le njena sestra. ki je prav tako zdravnica, je vztra-jala, naj jih še pustijo delovati.
Med svojo komo je stala na drugi strani resničnosti, v onostranstvu, in se je smela spet vrniti. da bi bila pričevalka tistim, ki ne morejo verovati. Torej nam je od tam prinesla sporočilo. Ampak preberite ga v nasled-njih straneh rajši sami in to neposredno iz njenih ust ...
Gospa Gloria je smela v tem sodobnem času, v mističnem doživetju, ki ga tako razločno opisuje, za trenutek pogledati v svojo »Knjigo življen-ja«. In to doživetje jo je tako pretreslo, da je po naročilu GOSPODA posta-la pričevalka v »PUŠČA VI VERE« današnjega časa. Pri tem sta bistvo njenega sporočila in njeno doživetje le pogled na neskončno ljubezen BOGA do človeka in na NJEGOVO veliko usmiljenje. Govori o isti temi kot sedanji papež Benedikt XVI. v prvi encikliki »DEUS CARITAS EST« (BOG je LJUBEZEN).
BOG nam vedno znova daje dokaze, pa vseeno zanikamo NJE-GOV OBSTOJ.

Tukaj je knjižica celotnega PRIČEVANJA O VERI  ga. dr. Glorie POLO ORTIZ.