Kadar obtičimo

Reši me, o Bog, kajti voda mi sega že do grla. Pogreznil sem se globoko v blato in ni trdnih tal;

prišel sem v globine vode, odplavlja me vrtinec. Utrudil sem se z vpitjem, ... (Ps 69, 1-3)


Kako se počuti človek, ko obtiči? Utesnjeno, omejeno, obkoljeno, »v šahu«, ujeto, brez izhoda, zatrto, usužnjeno, kot v ječi, prikovano, brez moči, zadrgnjeno, pod pritiskom, zasvojeno, zvezano. Kako še?

Preberi več

Poslanica papeža ob postnem času

Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2010

17.02.2010: Vesoljna Cerkev
 
_x1d1893-x.JPG
 

»Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa« (prim. Rim 3,21–22)

Dragi bratje in sestre,

Cerkev nas vsako leto v postu vabi k iskrenemu pregledu našega življenja v luči evangeljskih naukov. Letos vam želim predložiti nekaj razmišljanj o obširni temi pravičnosti, začenši s Pavlovo trditvijo: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa« (prim. Rim 3,21–22).

Preberi več

IZ TEBE IZIDE ON, KI NAJ VLADA IZRAELU

Živimo v času demokracije, ko ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje, ko se posamezniki odkrito borijo za svoje pravice, ko je  treba vsako uredbo in najmanjšo zakonsko spremembo na dolgo preučevati in slišati mnenje mnogih. Ali smo tudi zadovoljni s takšnim načinom vladanja in urejanja medsebojnih odnosov. Marsikateri znanstvenik je mnenja, da je demokracija kaos, ker na tak način ne moreš dobro vladati. Marsikdo bi raje imel diktaturo enega, ki bi bil blizu ljudem in bi ga ljudje poslušali. Sicer pa, roko na srce, vsakdo od nas brez zadrege priznava sam pri sebi, da red mora biti in za vsak red rabiš samo eno komando, sicer je nered. Tako moški kot ženske se zaklinjajo da živimo v času, ko si vsakdo sam kroji svoje življenje, vendar po tihem vsakdo prizna, da ni mogoče živeti brez »tirana« v sebi, ki ga je treba poslušati in se mu pokoravati. Vsakdo, ki hoče živeti smiselno, je pripravljen sprejeti trdno disciplino in se pokoravati svoji vesti, ki mnogokrat ni le diktator, ampak je tudi strogi sodnik, ki te ima stalno pod nadzorom in ti ne prizanese niti v najmanjši stvari. Zato marsikdo reče: »Pravila morajo biti, sicer bi se poklali. In najbolje je, da ti zapoveduje samo eden!« Prerok Mihej je Izraelovemu ostanku napovedoval, da prihaja čas, ko bo nastopil nov vladar, ki bo drugačen in bo potegnil za seboj mnoge, ki se bodo veselili njegovega vladanja in mu bodo sledili. Takšna je bila napoved odrešenika, ki bo prišel iz majhnega, nepoznanega kraja. Ze same prve napovedi odrešenika so bile do neke mere zavite v skrivnost, nihče si ni znal predstavljati, kakšen bo ta kralj in zakaj bo prišel ravno iz Betlehema, ki ga nihče ne pozna. Izraelci so pričakovali odrešenika, ki bo velik svetni voditelj in kralj nad kralji. Njihovi interesi so bili vezani na osvoboditev iz konkretnega suženjstva, ki človeku odvzame zunanje vezi, od znotraj pa se ga ne dotakne. Človek brez zunanjih vezi je še vedno človek greha, brez notranje svobode, brez jasne prihodnosti in globljih razlogov smiselnega življenja. Prerok Mihej je verjetno gledal pred seboj vladarja, ki bo sposoben človeka notranje predrugačiti, saj so mu bile znane božje obljube in prerokbe, ki se bodo uresničile. Zato je tudi sam, tako kot večina prerokov, naletel pri svojem delu na nerazumevanje in zavračanje. Napovedovati odrešenika, ki ga ljudje ne želijo in ga celo zavračajo, je namreč velik riziko, s katerim mora danes računati vsak oznanjevale vesele novice o odrešenju. Brat, sestra, kakšnega odrešenika pa midva pričakujeva? V vajinih srcih se mora znova roditi on, ki nama bo prinesel pravi mir in notranje zadovoljstvo. Ce misliva drugače, hrepeniva po maliku, narejenem z rokami. Bog, ki je proizvod človeške misli naju ne more rešiti.

župnik Branko Balažic

Pastirsko pismo slovenskih škofov

Evharistija in duhovništvo
5. navadna nedelja, 7. februarja 2010
Dragi bratje in sestre v Kristusu!
V letošnjem pastoralnem letu gremo naproti prvemu slovenskemu evharističnemu kongresu, ki bo v nedeljo, 13. junija 2010, v Celju. Na ta velik in pomemben dogodek, ki ga na slovenskih tleh ni bilo že (pre)dolgih petinsedemdeset let, se skrbno pripravljamo. Naj bo duhovni šopek, ki ga nabiramo iz tedna v teden, bolj pisan ter razširja prijeten vonj molitev in dobrih del.
Geslo kongresa »Evharistija – Božji dar za življenje« združuje v sebi dva poudarka. Prvi je Kristusova želja, da ostaja med nami živo navzoč pod podobama kruha in vina kot zastonjski dar; drugi pa, da življenje, ki smo ga na plenarnem zboru znova izbrali pod geslom »Izberi življenje«, izhaja samo iz tega Kruha, ki edini daje življenje, ker je Življenje samo.

Preberi več

Brezmadežno spočetje device Marije

Praznik brezmadežnega spočetja device Marije

Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju izhaja iz dejstva, da je bila Marija naravno spočeta kakor vsak drug otrok. Bog jo je izbral za posebno nalogo v zgodovini odrešenja, postala je namreč Božja Mati. Zaradi njenega poslanstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha in je bila ob prvem trenutku bivanja deležna posvečujoče milosti.

Praznik brezmadežnega spočetja Marijo postavlja v območje pojma milosti, ki predstavlja posebno človekovo stanje v Božjem prijateljstvu ali veselje ob Božji bližini. Stanje posvečujoče milosti predstavlja stanje duše, ki je brez greha. Milost je Božji dar, ki ga more vsak človek sprejeti in uresničiti preko lastne svobodne volje. Z izvirnim grehom je prvi človek izgubil posvečujočo milost in s tem prvotno prijateljsko povezanost z Bogom Stvarnikom. Človek zaradi greha prastaršev posvečujoče milosti oz. daru Božjega otroštva izvorno ne more prejeti. Kristjani ta dar prejmemo pri zakramentu sv. krsta, ki nam izbriše izvirni greh, nam da posvečujočo milost in nas vključi v občestvo Cerkve.

Kristjani verujemo, da je bila Mariji milost podarjena z namenom, da je lahko privolila Božjemu povabilu in postala mati Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Versko resnico o njenem brezmadežnem spočetju je 8. decembra 1854 razglasil papež Pij IX. (1846–1878).

Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je dana človeštvu ne le za ideal in vzor, ampak tudi kot mati upanja, priprošnjica pri Bogu in mati usmiljenja. Praznik nas spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in nas vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi mi trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. S praznikom Brezmadežne priznavamo obstoj izvirnega greha, obenem pa utrjujemo vero v središčni pomen vstajenja, odrešenja in večnega življenja po Jezusu Kristusu.