Vrtnice

SRCE JEZUSOVO (VRTNICE)

Prvi vir češčenja Jezusovega srca moramo iskati v njegovem prebodenem in odprtem srcu. Rana njegovega srca kaže njegovo neizmerno ljubezen do nas, hkrati pa je njegovo odprto srce zbudilo pozorno ljubezen v vernikih od vsega začetka. Devica Marija in apostol Janez sta se prva z vero, zaupanjem in ljubeznijo ozrla v Jezusovo srce. Sledili so jima številni svetniki in svetnice ter drugi častilci Jezusovega srca: Bernard, Klara, Tomaž Akvinski, Bonaventura, Katarina Sienska, Terezija Velika, Alojzij, papež Janez XXIII.,  Alojzij Stepinac in mnogi drugi.

Zasebno so torej častili Jezusovo srce že od nekdaj. Javno in slovesno pa do leta 1856, ko je papež Pij IX. raztegnil praznik Jezusovega srca na vso Cerkev. V apostolskem pismu je 18.8.1864 zapisal: »Začetnik naše vere (…) je tako rekoč imel za najvišjo nalogo to, da bi plamen ljubezni, ki je gorel v njegovem srcu, na najbolj možen način zanetil v dušah ljudi (…). Da bi torej ta ogenj ljubezni čim bolj zagorel, je hotel, naj se v Cerkvi vzpostavi in razširi češčenje njegovega presvetega srca.«

Ob prazniku Srca Jezusovega si moramo v spomin priklicati predvsem dvoje:

1. Častimo Jezusovo srce, ki je srce druge Božje osebe, s katero je nerazdružljivo zedinjeno. Jezusovo srce je potemtakem le delni predmet češčenja, celotni predmet pa je Jezusova oseba sama, večna Božja Beseda, ki je meso postala in se naselila med nami.

2. Častimo Jezusovo snovno, telesno srce, srce Boga-človeka, na pa samo Jezusovo simbolično srce, se pravi Kristusovo ljubezen kot tako. Mora biti torej razlog, zakaj častimo prav Jezusovo srce, ne pa njegovih rok, nog, prstov, glave. Zaradi združenja, zaradi osebne hipostatične zedinjenosti dveh narav, Božje in človeške v eni sami Božji osebi Jezusa Kristusa, gre vsem Kristusovim udom, glavi, rokam, nogam, najvišje češčenje, ki pa ga izkazujemo samo Bogu. Ker je pa srce splošno znamenje ljubezni, ga častimo kot »sedež« vseh kreposti in notranjega življenja, kot nebeško zakladnico, kot zatočišče in kraj miru naših duš.

Praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi

Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bomo v Katoliški Cerkvi praznovali v četrtek, 3. junija 2010. Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po binkoštih.

gf_334-3412.jpg
 

Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu Sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažemo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani na ta dan udeležimo sv. maše.


Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,(1) njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki sv. maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.(2) Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije duhovniki hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku Sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda.

Letošnji praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bo minil v znamenju priprav na Slovenski evharistični kongres, ki bo potekal v nedeljo, 13. junija 2010, na stadionu v Celju.


(1) Prim. Mt 26,26–30, Mr 14,22–26; Lk 22,14–23 in 1 Kor 11,23–25.


(2) Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako je po večerji vzel kelih, se spet zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«

Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.

Ko je papež Janez Pavel II. 30. aprila leta 2000 na drugo nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko, posebno glasnico božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«

Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.

Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.

Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.« Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki se začne na veliki petek. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje so vrhunsko razodetje usmiljene Božje ljubezni.


Mir vam bodi

Gospod nam danes pravi:

»Mir vam zapuščam,

svoj mir vam dajem.«


Tudi mi drug drugemu vsak dan znova naklonimo trenutek pozornosti, ki ga v današnjem hitrem tempu življenja še kako potrebujemo.
Naj ne bo naša sogovornik le mobitel, internet in televizija. Vzemimo si čas za soljudi, ki so v stiski, čas za topel pogled, za iskren nasmeh in nasvet. Tudi s tem podarjamo in širimo mir med ljudmi. Po teh dejanjih bodo ljudje lahko spoznali, da je mir, ki ga podarjamo tudi Njegov mir.

Evangelijski sveti

Evangeljski sveti - na drugačen način

 

EVANGELJSKI SVETI

UBOŠTVO, ČISTOST IN POKORŠČINA

Poskus razmišljanja na temo

Cerkev pozna tri evangeljske svete, katerih namen je, da pomagajo človeka osvoboditi; ti sveti so pot k osvobajanju, so orodje za potovanje in za dosego svobode – toda svobode pisano z veliko začetnico. Evangeljski se imenujejo ker so navzoči v evangeliju – v Veseli novici! Njih navzočnost je implicitna; kar pomeni, da jih ne moremo najti tako, da bi v roke vzeli kazalo pojmov in bi nas geslo usmerilo na določeno stran v Svetem pismu. Pač pa so sveti navzoči kot struga, po kateri se pretaka tok Božje milosti in božje ljubezni do človeka. … Povsod so in kanalizirajo ta neizčrpni in nikoli doumljiv vir žive vode. Ti trije sveti torej so: uboštvo, čistost in pokorščina. Trije vozli na meniškem pasu. Trije vozli, po katerih se človek vzpenja proti Bogu: vedno močneje, vedno bolj preverjajoče kaj naj resnično nosim s seboj, da me to ne bo oviralo na poti k Bogu… celo paradoksno, česa naj se vzdržim ali čemu naj se odpovem – da bi mi to dajalo novih moči in spodbud za potovanje. Sveti. Svetovani so vsem ljudem. Za svoje so jih vezli ljudje, ki so se želeli posvetiti Bogu v vsej polnosti; torej ti, ki so Njemu – brhkemu ženinu ali milooblični nevesti – izrekli svoj življenjski DA. Gotovo si doživela kakšno poroko, ko te je kar stisnilo pri srcu – ko sta se ljubljena podarila drug drugemu: »kar je Bog združil, tega naj človek ne loči…« Še bolj skrivnostno in kar nedoumljivo pa je to izrekanje DA nekoga, ki se hoče Bogu popolnoma darovati. Združujeta se neskončna Nedoumljivost – pa vendar nežna in tiha Prisotnost – ter ubogo, prsteno bitje, kot človeku pravi Sveto pismo (prstenjak). Hočem te ljubiti…. Neverjetno (možate???) besede iz ust prstenjaka. Prah si upa trditi Viharju božje ljubezni, da ga bo ljubil; da bo zmogel kljubovati samemu sebi, strastem, izzivom, ponudbam zablod… Trije sveti – tri točke, za katere je nekdo rekel: »dajte mi le tri točke in jaz vam nanje postavim svet in vesolje«. Trije sveti.

UBOŠTVO: V skrajni meri pomeni ne biti vezan, biti prost vsake spone, celo spone do Boga. Kako grozne besede! Za nas, navadne smrtnike, ki iščemo uresničljivejša sredstva, pa to pomeni da znamo plavati z rokami in nogami k studencu vseh milosti. Sama veš, če si kdaj padla v vodo oblečena, kako težko je plavati oblečen. Veliko lažje bi bilo, če bi vse to odložila. In to je uboštvo (predvsem duhovno): biti pred Bogom tak kot si – nag – tak, kakršnega me je ustvarila njegova roka. Brez navlak, brez nepotrebnih želja, brez vezanja na razno razne če-je… Slišati je bolj kot utopija, kot nekaj kar bi samo norec si drznil vzeti kot svoj program. Toda, če tako gledaš na stvari: kaj drugega je Bog, kot ena velika Norost. Vse delo, ves sistem je ena sama velika norost… Če še malo znižam nivo zahtevnosti. Potem je uboštvo v tem, da ima človek pravega duha: »blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo!«. Imeti (biti v) pravega duha pa pomeni slediti svojim notranjim nagibom, željam, teženjem in jih presojati v luči Božjega razodetja. Če hočeš biti svoboden (Frančišek je zapisal – kakor ptica pod nebom) potem preskušaj svoje srce in pamet, ter bodi ubog.

ČISTOST: Je drugo orodje, drugi kanal za dvigovanje človeka k Bogu (ali bolje, za odpiranje človeka Bogu). Je tesno povezano z uboštvom. Prav gotovo se spomniš iz lastnih potepanj ko si po dolgem času našla kakšen studenec in si zaželela da bi zajela iz njega in se okrepila ter osvežila. Zgodilo se je, da se ti je včasih nos zavihal, ko si videla, da je voda motna. Čista voda je užitek tistemu, ki jo zajema. Čistost pomeni posebno pričevalnost v svetu. Tako manjka danes te dimenzije (ali pa jo ne znamo videti). Biti čist pomeni biti, skrbeti za prožnost »svoje kože«. Saj veš kako je, ko se po nekajdnevni hoji lahko okopaš – super! Čistost je voda, ki omogoča prožnost, elastičnost, prosojnost duha. Čist človek je človek ki vidi v drugega, ki zazna umazanijo, ki se veseli vsake stvari, ki ga vrača v objem Njega, ki je čistost sama. Kaj pomeni biti čist? Pomeni krepost (biti kreposten), ki usmerja naše misli, besede in dejanja. Vsa človeška nečistost (pa ne mislim 6. božje zapovedi) se začne v mislih. Kako pomembno je, da se trudimo za »okolju prijazne misli« in da ne želimo slabega. Od misli je namreč le še korak do besed ali dejanj. Nekoč me je neko dele vprašalo če torej potemtakem lahko tudi v mislih delamo dobra dela – če že v mislih lahko grešimo? Da, gotovo. Če so misli dobre, bodo te usmeritve gotovo pripeljale tudi do dobrih dejanj. Kako ohranjevati čistost (tudi to, ki se navezuje na spolnost)? Poleg vsega človeškega napora (dobre misli, družba, trezno presojanje med dobrim in škodljivim..) je potrebna tudi velika mera ponižnosti in to svojo majhnost priznavati Bogu (v molitvi, spovedi, ob obhajilu…): da smo majhni, nepopolni .. in ga prositi za to, da bi nam podal svojo rešilno roko; da bi nam podal »zajlo« po kateri bi lahko varno se vzpenjali k njemu. Ob čistem človeku se radi zaustavljajo ljudje. Ob njih kar nekako podzavestno čutiš drugačnost, nepokvarjenost, Božjo svežino iz prve roke (Gospod, odpusti, meni grešniku!). Neverjetno lepo je biti v taki družbi. Kako velik blagoslov je to, če se dobita dva, ki v sebi nosita to stanje in se trudita, da bi to stanje tudi ohranila (zakon ali devištvo –vseeno). Vedno pa se je potrebno zavedati, da ob teh ljudeh se »gnetejo« tudi taki, ki prihajajo – ne le da bi se naužili lepote Božjega – pač pa si te lepote želijo polastiti. Radi bi jo imeli samo zase, ne vedoč da se srčna, kot tudi telesna lepota ne more transplantirati, sploh pa še s slabimi nameni.

In končno je tu še POKORŠČINA: ponižnost tistemu, kar smo spoznali za dobro. Tu najde prostora pripravljenost odmirati samemu sebi in služiti drugim. Človek je v prvi vrsti pokoren Stvarniku in vsemu tistemu kar je ta Stvarnik storil kot najveličastnejše v tem svetu (kakor pravi sv. Irenej) – sočloveku. Pokorščina je orodje za dosego tega, da se človek lahko iz dneva v dan srečuje z Bogom iz oči v oči. To je: ko lahko v očeh drugega uzreš Božji obraz in temu obrazu služiš. Veš vse to je bilo napisano hitro in kakor po navdihu. Je nepopolno in skrajno nedomišljeno, ter nametano drugo čez drugo. Kar se moraš zavedati je tudi to, da ti piše nekdo, ki živi zelo drugačen stil življenja kot večina ljudi. In tretje, da je vse to ideal (katerega pa nisem opisal kot ideal – sem bolj znižal cilje), ki ga skušamo dosegati. Vso to pot, tako se zdi, nenehnega umiranja sebi in službe drugemu; to pot prečiščevanja in vračanja k viru čistosti – lahko kdo začne tudi izkoriščati. Tu bi te rad opozoril na to, da krščanstvo ne veruje v usodo (če je že tako, pa naj me drugi izkoristijo – jaz moram biti ponižen…). Ne, krščanstvo – in predvsem Jezus – je bil na tolikih mestih zelo jasen, trd in neizprosen. Tako tudi ta tvoj trud in iskanje novih dimenzij – to, da bi zadihala z obema polovicam pljuč – ne sme biti slepo. Vdanost v usodo in sprijaznjenje s svetom ni podoba kristjana: pa čeprav mu potem največkrat očitajo, da ni več »ponižen«. Če namreč hočemo, da bodo ti trije evangeljski sveti delovali – in še mnoge druge stvari – potem je nenehno potrebno biti jasen: do sebe in do drugih. In končno naj še zaključim: Preustvari me, Neskončna Modrost, da bom tvoj – kakor sem bil nekoč – da bom luč, voda, piš, ki vedno prinaša nove svežine in upanja.

Ivan Likar ml.