Nagovori slovenskih škofov pri polnočnicah

Nagovor celjskega škofa msgr. dr. Stanislava Lipovška pri polnočni maši v stolnici sv. Danijela

Sobratje duhovniki, sestre in bratje v Kristusu !

»Ljudstvo, ki hodi v temi, je zagledalo veliko luč. Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba…« (Iz 9,1). Preroška beseda, ki globoko v Stari zavezi napoveduje Odrešenikov prihod, se zdi, da je zapisana za naš čas, ko tudi mi dobesedno »hodimo v temi«, tavamo in se zvijamo v krčih zla in pritiskov gospodarske, socialne, verske in moralne krize ter zdihujemo in hrepenimo po rešitvi, miru, varnosti, prijateljstvu in sodelovanju. In verjemite, prav Božič je odgovor. Odgovor je radostno sporočilo božičnega praznika: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10–11). Svetonočno bogoslužje postavlja oznanilo in dogodek Božjega rojstva iz preteklosti v sedanjost in omogoča, da to sporočilo nagovarja ljudi našega časa in najprej nas, ki smo tukaj zbrani.

Kako je to mogoče? Jezus je postavil posebna znamenja svoje navzočnosti med nami. To so sveti zakramenti, ki omogočajo, da isti Kristus, ki je v sveti betlehemski noči prišel med nas, isti Kristus, ki je zbiral okrog sebe svoje učence in jim oznanjal evangelij; isti Kristus, ki je nekoč v Palestini hodil okrog in delil dobrote; isti Kristus tudi danes uresničuje svoje delo odrešenja sredi med nami v moči njegovega naročila: »To delajte v moj spomin…(prim. 1 Kor 11,24)… ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta…« (prim. Mt, 28,20). V moči tega Jezusovega naročila, ki ga je Jezus dal učencem pri zadnji večerji, v moči njegovega zagotovila ostanem z vami vse dni do konca sveta, smo tudi mi sedaj zbrani pri svetonočnem bogoslužju in podoživljamo njegovo rojstvo, njegovo božično skrivnost, ki ima čisto določene zgodovinske okvire in smo jih slišali božičnem evangeliju: »Tisti čas je izšlo povelje cesarja Avgusta, da se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. Tedaj sta šla Jožef in Marija v Betlehem, kjer se je dopolnil čas poroda« (prim. Lk 2,1–7). Ti zgodovinski podatki so važni, niso pa najvažnejši. Najvažnejše je tisto, kar so naredili pastirji, ki so na angelsko sporočilo odhiteli v Betlehem, kjer jih je obsijala Gospodova svetloba. Dovolimo, da tudi nas obsije Gospodova svetloba, vstopimo v luč, ki prihaja iz Betlehema … In pri tem prazničnem bogoslužju tako kot tudi v teh prazničnih dneh imamo lepo priložnost, da vstopimo v to luč, da gremo Gospodu naproti, da odgovorimo na Božji nagovor …

V teh dneh smo bili tako pri nas kot tudi po mnogih deželah Evrope in sveta priče zelo pomembnemu dogajanju, ki ga je že pred 20. leti začela avstrijska televizija z oddajo Licht im Dunkel – Luč v temi, ki je vpeljala lepo navado, da v predbožičnih dneh mladi, še posebej katoliške skavtinje in skavti prineso luč miru iz Betlehema. Luč miru prihaja iz kraja Jezusovega rojstva in potem potuje po deželah sveta in prihaja v domove, družine, v cerkvene in svetne ustanove ter vse razsvetljuje in nagovarja s svojo toplino in svojo skrivnostno vsebino in sporočilom. Tudi v našem mestu, v naši stolnici in po mnogih družinah in drugih ustanovah, smo sprejeli to luč in tako izrazili našo pripravljenost in odprtost za Jezusa – Novorojenega Odrešenika, ki prihaja. Danes, na sveti božični praznik in v teh prazničnih dneh, to dogajanje doseže svoj vrhunec, ki bo tem bogatejši in lepši, čim bolj smo in bomo še odprli vrata svojega srca, naših domov in družin luči, ki prihaja, Jezusu Kristusu, njegovemu evangeliju, njegovemu delu odrešenja …

Nekaj tega smo naredili na duhovni poti adventnega časa. Ko smo se zbirali ob adventnem venčku in prižgali svečke. V to luč smo vstopili, ko smo, upam, nekoliko prisluhnili adventnim glasnikom, še posebej Janezu Krstniku, Jezusovemu predhodniku in njegovemu znanemu vabilu: »Pripravite pot Gospodovo. Izravnajte njegove steze« (Mt 3,3). Še pred njim nas je prerok Izaija povabil, da se »povzpnemo na Gospodovo goro, da nas bo poučil o svojih potih, da bomo prekovali meče v lemeže in sulice v vinjake …« (prim. Iz 2,3–5), z vso žlahtno vsebino in notranjo močjo tega povabila. To je poudaril tudi apostol Pavel, ki nam je govoril in nas vabil, »da je čas, da od spanja vstanemo, kajti noč se pomika, dan se približuje …« (prim. Rim 13,11–12). V teh dneh doživljamo kozmični pojav, zimski solsticij, ko se »sonce obrne« in dan postaja daljši, vedno več luči, tudi v duhovnem smislu, še posebej ob srečanju z Marijo, ki nas v teh dneh na poseben način sprejema in nagovarja s svojim znamenitim »zgodi se … Glej, dekla sem Gospodova« (prim. Lk 1,38).

To so znamenja na poti, spodbude in zgledi, ki ne smejo ostati samo v lepih željah in obljubah, ampak se morajo uresničiti v dejanju, saj vemo, da je vera brez del mrtva (prim. Jak 2,17) in Jezus sam na drugem mestu pravi, da ni dovolj lepo govoriti, ampak je tisti, ki me ljubi, ki mojo besedo spolnjuje in njega bo ljubil moj Oče in bova k njemu prišla in pri njem prebivala… (prim. Jn 14,23).

Tudi mi smo in bomo v teh dneh še zvesteje stopili na pot Jezusa Kristusa, Dobrega Pastirja, ki je hodil okrog in delil dobrote. Tudi mi smo kot učenci Jezusa Kristusa poklicani na to pot. Pastoralno leto, ki je posvečeno dobrodelnosti in prostovoljstvu, nas k temu še posebej spodbuja. Priložnosti je veliko. Vsak dan se srečujemo s posledicami ne le gospodarsko-socialne, ampak tudi versko-moralne krize. Koliko ljudi je med nami, ki živijo v pomanjkanju ali celo na robu preživetja. Tu so brezposelni, katerih število, žal, še vedno narašča. Mnogi med nami so osamljeni, bolni in zapuščeni. Božje Dete v jaslicah, skrivnost božične noči nas še posebej nagovarja, da bi bili bolj čuteči, da bi imeli odprte oči, srce in da bi storili vse, kar je v naših močeh za reševanje perečih problemov sedanjega časa in bi povsod prižigali luči Božje dobrote in ljubezni.

Obhajati božič zato pomeni stopiti na pot Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Obhajati božič pomeni povsod prinašati Božjo dobrotljivost in ljudomilost; stopiti na pot darujoče se ljubezni, stopiti v luč, ki prihaja iz Betlehema.

Veliko lepega se dogaja. Lepo se zahvaljujem vsem cerkvenim in svetnim ustanovam, ki znajo biti blizu pomoči potrebnim, pomagajo in vlivajo novo upanje.

Letošnje božične praznike obhajam prvič kot škof mlade, komaj pred štirimi leti ustanovljene celjske škofije. Po letih smo res mladi, pa kljub temu duhovno bogati, še posebej če pomislimo na našo duhovno zgodovino, na korenine, iz katerih rastemo. Te korenine segajo globoko v antično, rimsko dobo, iz katere sije luč prvega pričevalca vere na naših tleh, svetega škofa in mučenca Maksimilijana, zavetnika naše škofije. V srednjem veku nas nagovarja sveta Ema, deželna mati, tudi zavetnica naše škofije. Na vrhu srednjega veka nas duhovne korenine vodijo k trem zvezdam celjskih knezov, v novejšem času, ob koncu 19. stoletja pa nam je zasijala najmočnejša luč, blaženi škof Anton Martin Slomšek, prvi domači svetnik in glavni zavetnik naše škofije.

Moje božično voščilo vam, dragi bratje in sestre, za blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi biti najprej zahvala za prehojeno pot; zahvala vam, dragi duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, bogoslovci in vsi verniki po naših župnijah, ki »prenašate težo dneva in vročino« (prim. Mt 13,12); zahvala še posebej pastoralnim ustanovam in vsem, ki z veseljem in pripravljenostjo sodelujete pri pastoralni prenovi škofije, sodelavkam in sodelavcem pri bogoslužju, škofijski in župnijskim Karitas, mladim, še posebej skavtinjam in skavtom za betlehemsko lučko, ki so jo prinesli. Božično voščilo in zahvalo izrekam vsem bolnikom, starejšim in vsem preizkušenim bratom in sestram, ki ste še posebej blizu Mariji, Jožefu in Detetu v jaslicah v tegobah betlehemskega hlevčka in pregnanstva. Božični mir, veselje in upanje delimo z našimi krščanskimi brati in sestrami, ki z nami obhajajo božično skrivnost, z evangeličani in še posebej s pravoslavnimi, ki Božič po julijanskem koledarju obhajajo malo pozneje. Božični mir in veselje naj napolnjuje tudi vse kulturne, znanstvene, prosvetne, zdravstvene, gospodarske, socialne in politične ustanove našega mesta in naše škofije.

V teh dneh smo še posebej blizu našim rojakom po svetu, pa tudi duhovnikom in pastoralnim asistentom, ki so z vojaki in policisti na mirovnih misijah po širnem svetu. Njim je še posebej namenjeno božično sporočilo.

Luč prihaja, da razsvetljuje vsakega človeka, piše apostol Janez v slovitem uvodu v četrti evangelij (prim. Jn 1,9). Prihaja, da razsvetli tudi nas, drage sestre in dragi bratje v Kristusu. Stopimo v to luč, dovolimo in storimo vse, kar je v naši moči, da se bo tudi po nas v vsej polnosti uresničeval angelski pozdrav božične noči: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem« (Lk 2,14). Amen.


msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof



Nagovor koprskega škofa msgr. Metoda Piriha pri polnočni maši v konkatedralni cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici

Vsem vam, vašim sorodnikom doma in po svetu, bolnim in ostarelim, bratom pravoslavnim in evangeličanom, vsem preizkušenim in trpečim iz srca voščim blagoslovljen in radosten božič.

Jezusovo rojstvo je dogodek, ob katerem vedno znova razmišljamo in občudujemo polnost Božje ljubezni, ki se je razodela med nami. Božja beseda je postala meso, se je učlovečila in se naselila med nami (prim. Jn 1, 14). Zgodilo se je nekaj izrednega. Bog, vsemogočni, stvarnik nebes in zemlje, stvarnik človeka, je prestopil prag večnosti in stopil med nas kot pravi človek. Novica je tako nenavadna, da ji mnogi ne morejo verjeti. Ne vzamejo si časa, da bi z razumom in srcem pretehtali to oznanilo: Bog je prišel med nas in ostal z nami. Težko je vprašanje, zakaj mnogim ni dano, da bi bili deležni vere v Gospoda Jezusa. Ne drznemo si izrekati sodbe. Že mnogi Jezusovi sodobniki Jezusa niso sprejeli, čeprav so pričakovali Odrešenika. Bog spoštuje človekovo svobodo. Z rahločutnostjo in obzirnostjo vstopa v človekovo srce. Kdaj in kako se to zgodi, ne vemo. V intimnosti človekove vesti se odvija skrivnostni pogovor z Bogom, ki omogoči, da dozori odločitev za verovanje. Vsem tem ljudem, ki z odprtostjo in vso iskrenostjo iščejo Boga, želimo povedati, da se je Božja ljubezen razodela in razkrila vsakemu človeku. Kristus se je rodil za vse ljudi. Njegova beseda nam podarja luč resnice, kaže nam pot pravičnosti in ljubezni, ki vodi k slogi in miru. Lahko bi se kdo vprašal, pa kako danes Kristus prihaja med nas, kje ga najdemo, v kom ga srečamo?

Kristusa lahko srečamo v vsakem človeku, ki hodi ob nas in živi z nami. Vsakemu, ki živi iz vere, se ponuja priložnost, da Kristusa najde v Božji besedi, v svetem obhajilu in drugih zakramentih.

Kristusa lahko najdemo v otroku, ki se rojeva, v tem čudežu Božje in človeške ljubezni.

Kristusa najdemo v človeku, ki išče tolažbo, zato ker živi na robu družbe, ki ga izloča.

Kristusa najdemo v mladostniku, ki se želi vrniti v družbeno življenje po bolečih izkušnjah, ki so ga ranile in razočarale.

Kristusa najdemo v človeku, ki mu družina razpada, ker je nastopila kriza sožitja in ljubezni.

Kristusa najdemo v človeku, ki je zaradi brezposelnosti in revščine izgubil upanje v prihodnost.

Kristusa najdemo v ostarelem s svojo tesnobo in bojaznijo, da bo ostal sam in zapuščen.

Kristus prihaja k nam v ljudeh, ki iščejo dom in zaposlitev. – Na vse naštete in še mnoge druge načine danes Kristus prihaja k nam.

Kako ga ne bi sprejeli? Če ga sprejmemo z ljubeznijo, bo božič za nas veliko veselje.

Če smo v svoje srce sprejeli Božje dete, se to na posebno bogat način zgodi pri svetem obhajilu in to tudi povečuje našo solidarnost in odprtost do slehernega človeka. Kako zelo lahko Kristus, ki prihaja v naša srca, spremeni našo podobo, je povedala blažena mati Terezija iz Kalkute, ko je 30. junija 1980 obiskala Ljubljano. »Naše veselje in naša moč je Kristus kot kruh življenja«, je povedala. »Sestre smo vedno združene s Kristusom. V vsakem človeku ga vidimo. Iz evharistije črpamo moč, da bi živele, kakor je on živel«.

Dobrota, ki jo izkazujemo ljudem, ki so se znašli v stiskah, je neprecenljive vrednosti. Naj bodo naša preprosta in majhna dobrodelna dejanja resnična in vsem prepoznavna znamenja Božje ljubezni, ki se je razodela v božični skrivnosti. »Odpri srce, odpri roke, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje« (Simon Gregorčič).

Na Škofiji Koper bomo namesto božičnih voščilnic sredstva, ki bi jih uporabili v ta namen, namenili družinam v stiski.

Naj Kristus vsem odpira nove poti resnice, pravice, ljubezni in miru.


msgr. Metod Pirih
koprski škof



Nagovor koprskega pomožnega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka pri polnočni maši v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru

V adventnem času smo večkrat slišali preroka Izaija, ki je napovedal, da se bo Mesija imenoval Emanuel, kar pomeni Bog je z nami. Izbrano ime lepo označuje Mesijevo poslanstvo, saj je res postal eden izmed nas in prebival med nami, kakor piše evangelist Janez: »In beseda je meso postala in med nami prebivala.« V nocojšnjem berilu pa smo slišali še štiri druga Mesijeva slavna imena, ki mu jih daje prerok Izaija: Čudoviti Svetovalec in Močni Bog, Oče vekov in Knez miru! Oglejmo si jih na kratko in odkrijmo v njih njegovo in naše poslanstvo!

Čudoviti svetovalec: Naziv najprej lahko označuje osebo, ki daje dobre in koristne nasvete, kakor so kralji na dvorih imeli svoje modrece in svetovalce in kakor v litanijah imenujemo tudi Mater Božjo Marijo z vzklikom Mati dobrega sveta. Potem naziv lahko pomeni, da bo Mesija odlikovala modrost, s kakršno se je odlikoval kralj Salomon, ki je vzornik vseh modrih (1 Kr 3,10). Še boljša pa se zdi razlaga, da naziv pomeni osebo, ki je polna čudovitih nasvetov v smislu sklepov in načrtov. Tako razumejo naziv že stari razlagalci, ki pravijo na tem mestu, da je Mesija Angel velikega sklepa, to je tisti, ki oznanja in uresničuje veliki Očetov sklep, veliki sklep učlovečenja in odrešenja.

Močni Bog: Naziv močni Bog daje jamstvo, da bo Bog rešitev zagotovo uresničil in izpeljal, ker je silne moči in vsemogočen. Podjarmljena prestolnica Sion se pri istem preroku Izaiju sprašuje: »Ali je mogoče močnemu odvzeti plen, ali morejo ujetniki uiti nasilniku?« (Iz 49,24). In Gospod ji po preroku takoj odgovarja: »Da, ujetniki se močnemu odvzamejo in plen nasilniku uide. Bojeval se bom s tvojimi nasprotniki in tvoje otroke bom rešil. Storim, da bodo tvoji zatiralci jedli svoje lastno meso in s svojo lastno krvjo se bodo upijanjali kakor z vinom. Tedaj bodo vsi ljudje spoznali, da sem jaz, Gospod, tvoj rešitelj in tvoj odkupitelj, Močni Jakobov« (Iz 49,25–26).

Oče vekov: Naziv oznanja globoko resnico, da Bog Oče rojeva in ustvarja ves svet in vse človeštvo ter vso njegovo zgodovino. Apostol Pavel pravi, da od večnega Očeta izhaja vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji (Ef 3,15). Kristus se kot Božji Sin enači z Očetom in pravi: »Jaz in Oče sva eno!« (Jn 10,30). Kakor je torej iz večnega Očeta vse rojeno in ustvarjeno, tako je po Sinu vse prerojeno in vse preustvarjeno. Saj isti apostol Pavel pravi, da sedaj vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah (Rim 8,22), Kristus pa razlaga Nikodemu, da kdor se ponovno ne rodi iz vode in duha, ne more priti v Božje kraljestvo (Jn 4,5). Kako veličasten je v resnici naš izvor!

Knez miru: Četrti Mesijev naziv je Knez miru, kar pomeni skoraj isto kakor Knez blaginje. Po preroku Jeremiju nam Gospod obljublja: »Dobro vem, kakšne načrte imam z vami: načrte rešitve in ne zatiranja, da vam dam upanja polno prihodnost« (Jer 28,11). Po preroku Miheju pa: »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo in nihče jih ne bo motil, kajti govorila so usta Gospoda nad vojskami« (Mih 4,4). In res: ob Mesijevem rojstvu prepevajo množice angelov: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem njegove dobrohotnosti« (Lk 2,14). Kristus nam obljublja: »Svoj mir vam zapuščam, svoji mir vam dajem« (Jn 14,27). In pri vsaki maši prosimo: »Jagnje Božje, podari nam mir!« Kako čudoviti so Gospodovi načrti za našo prihodnost!

V imenu našega škofa Metoda voščim vsem milostno doživetje Gospodovega rojstva in blagoslovljeno izkušnjo njegovega prihoda v vaša srca in vaše družine. Voščim vsem navzočim in vsem vašim dragim in vašim domačim, tudi vsem bratom pravoslavnim in muslimanom. Kristus nam je rojen, pridite, molimo! Amen.


msgr. dr. Jurij Bizjak koprski pomožni škof



Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa pri polnočni maši v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani

Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Zbrali smo se k sveti maši v letnem času, ko so noči najdaljše in dnevi najkrajši, zbrali smo se sredi najbolj trde teme, opolnoči. S tem smo se pridružili stoterim in tisočerim rodovom kristjanov pred nami, ki so si ta trenutek izbrali za obhajanje rojstva Jezusa Kristusa, Boga, ki je postal človek, ki si je torej izbral našo človeško pot, ki se začenja z rojstvom in najbolj nebogljenim otroštvom. To, da obhajamo Jezusovo rojstvo sredi najbolj črne teme, je dejanje z jasnim sporočilom. Luč posveti v temi. Tema, ki jo razsvetljuje Božje Dete v jaslicah, je tema našega življenja, je tema bolezni in trpljenja, tema izgub in nesreč, je tema dvomov in nevednosti, strahu in izgubljenega zaupanja, zagrenjenosti in obupa, tema stranpoti, sovraštva in nazadnje smrti … skratka tema vsega, kar spravlja človeka ob veselje in srečo.

Če so si kristjani izbrali najbolj gosto, najbolj črno temo, da so v njej obhajali Jezusovo rojstvo, so hoteli reči, da ni teme, ki bi bila tako gosta in črna, da je ne bi mogla razsvetliti krščanska vera, da je ne bi moglo razsvetliti božično sporočilo. To sporočilo pravi, da Bog tako sočustvuje z nami, da mu ni dovolj, da bi nam samo od daleč rekel: »Pogum, ne bojte se, mislim na vas, niste sami, sem z vami.« Tako nekako včasih mi komu pošljemo sporočilo sočutja in solidarnosti. Bog je naredil veliko več. Postal je eden izmed nas, pridružil se nam je v našem življenju in trpljenju tako, kakor so pozneje njemu pridružili Simona iz Cirene, da mu je pomagal nositi križ. Razlika med njima je velika: Simona so morali prisiliti, Božjega Sina pa ni nihče prisilil, da je postal človek in delil z nami naše življenje. Prisilila ga je – če smem tako reči – samo njegova Ljubezen, ki jo ima do nas.

Drage sestre in dragi bratje, to obhajamo nocoj ob tej nenavadni uri, opolnoči. Obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa, rojstvo luči, ki prežene vsako temo, obhajamo rojstvo Odrešenika človeštva in vsakega človeka. Nobenemu človeku nikoli ne bi prišlo na misel, da bi sam od sebe prišel do ugotovitve, da nas ima Bog tako rad, da se nam je pridružil v našem človeškem življenju. Da lahko kaj takega verujemo, se je najprej moralo zgoditi. Še tedaj, ko se je to res zgodilo, so to ljudje s težavo sprejeli. Hladen, da ne rečem celo sovražen sprejem, kakršnega je doživel Jezus ob svojem rojstvu, že napoveduje tisti odpor in nasprotovanje, ki ga je bil deležen med vsem svojim oznanjevanjem in delovanjem. Kot smo slišali: zanj ni bilo prostora. Zanj ni bilo prostora tudi pozneje, zato je moral umreti tako mlad in to na križu kot najhujši zločinec. Ljudje pač nismo vajeni ljubezni, nesebičnosti, požrtvovalnosti, ne pri sebi ne pri drugih. Zato tako težko verujemo vanjo. Mislimo si, da je preveč lepo, da bi bilo lahko res.

Tistim pa, ki nam je ta vera milostno podarjena, kakor nam, ki smo se nocoj zbrali pri tej polnočni maši, le-ta prinese veliko veselje. Nocoj nas tukaj ni veliko, če pomislimo, koliko naših someščanov ne ve, zakaj smo prišli k polnočnici in podobno jih tudi v prvi sveti noči ni bilo veliko, ki so prišli delat družbo revnemu novorojenčku v jaslicah. Betlehemskih meščanov tam ni bilo. Samo ubogi, od vseh prezirani pastirji. Tudi kasneje so Jezusa najprej in najbolj razumeli tisti, ki so jih imenitni ljudje prezirali. Verjeli so v Ljubezen, v tako veliko ljubezen, kakor je običajno človeško srce ni sposobno in je zato tudi ne more razumeti. Vendar obstaja. To je Bog, kakor ga poznamo po besedah in življenju Jezusa Kristusa in ga je prvič razodel s svojim revnim rojstvom v staji nedaleč od Betlehema.

Vsakdo izmed nas prej ali slej doživi svojo temo, zaide vanjo. Preizkušnje, skozi katere moramo, so lahko zelo različne. Toda luč je samo ena in dovolj je samo ena, če je tako močna, da ji nobena tema ni kos. Ta luč je Jezus Kristus, ta luč je neskončna Božja ljubezen in naša vera vanjo. To je luč, ki je prvič zasvetila v sveti noči in je dokončno zmagala na velikonočno jutro.

Drage sestre in dragi bratje, v nocojšnji sveti noči vam želim, da vam luč te vere nikoli ne ugasne, da ne začne nikoli trepetati in pojenjati, da bo močnejša od vsake teme, ki bi vas lahko ogrozila. Na to mislim, ko vam vsem skupaj in vsakemu posebej iz vsega srca želim in voščim: blagoslovljene, srečne in vesele božične praznike. Amen.


msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit



Nagovor murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa pri polnočni maši v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti

Dragi bratje in sestre!

Naša adventna pot nas je pripeljala v to sveto noč. Ko je noč prišla na pol poti, je vsemogočna Beseda, ki je od vekov, postala dojenček. Bog je postal eden izmed nas.

Če se čudimo tistemu davnemu velikemu poku, ko je pred več kot 15. milijardami let v nekaj tisočinkah sekunde eksplodiral atom s tako močjo, da je povzročil širjenje neslutene energije za ustvarjanje prostora in snovi, in so se pričele rojevati galaksije, potem moramo s še večjim čudenjem to noč počastiti Besedo, po kateri je vse nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo (prim Jn 1,3). Ta Beseda je Jezus Kristus, ki je bila prej, preden je bil veliki pok.

Ljubezen do nas je gnala Besedo, da se je sklonila k nam in se v Betlehemu učlovečila. Človeštvo takrat veličine tega dogodka ni dojelo. Angeli so namesto ljudi počastili Boga, ki se je v Jezusu Kristusu učlovečil: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Bog na višavah ne živi nad oblaki ali v oddaljenem vesolju. On živi zunaj človekove kontrole, kamor teleskopi ne vidijo, kjer znanstveni poizkusi odpovedo in ne razložijo njegovega bistva, česar računalniki ne izračunajo. Bog na višavah je tam, kjer je polnost življenja in polnost ljubezni. On sam je prebivališče.

Bog na višavah je prebil prostor in čas ter v Betlehemu prišel med nas, da bi ga ljudje izničili in križali. Bog se je popolnoma prepustil našim rokam.

Prva se ga je dotaknila Marija, njegova mati, ko ga je začutila pod srcem, ga rodila, dojila in previjala, pestovala in ljubkovala. Dotaknil se ga je krušni oče Jožef, ko mu je rezal vsakdanji kruh. Dotaknili so se ga učenci in množice, ki jim je oznanil Božje kraljestvo. Dotaknili so se ga kruti vojaki, ki so ga bičali, s trnjem kronali in pribili na križ. Po vstajenju od mrtvih se ga je dotaknil apostol Tomaž, ki ni veroval, dokler ni položil rok v njegove rane.

Jezusa se dotikamo tudi mi; pri obhajilu z dlanmi in s srcem. Dotikamo se ga, ko mu izpovemo svoje grehe, poslušamo njegov evangelij in molimo k njemu. Jezus se je prepustil našim rokam, našim čustvom, naši duši, da bi iz nas posrkal vsako zlo in nas osvobodil greha.

S svojimi dotikom nas je usposobil, da lahko ljubimo. Ko se nas je dotaknil, nam je ogrel srce. V nas je začela pronicati njegova ljubezen.

Šele sedaj, ko se nas je Jezus dotaknil, smo sposobni tudi mi peti in moliti: »Slava Bogu na višavah …«

Brez Jezusa Boga ne moremo pravilno slaviti. Boga lahko slavijo samo angeli, ki ga zrejo takšnega, kakršen je. Slavi ga lahko Devica Marija, ker je Jezusova mati in vsi, ki so ponižani, skromni, preprosti in tisti, ki trpijo, ker so Jezusovi učenci.

Ko boste opazovali jaslice, boste videli, da se vsi, ki so tam, ozirajo k Jezusu. Kaj bi se sicer zgodilo v jaslicah, če tam ne bi bilo Jezusa? – Trije kralji bi šli vsak svojo pot. – Zvezda repatica bi bila zvezda kot vse druge. – Pastirji bi se med seboj morda stepli za bolj primerno mesto v hlevu, saj je zunaj mraz. – Vrata bi se zaprla, zaklenila, ker so zunaj tatovi. – Brez Jezusa jaslic sploh ne bi bilo in tudi ne bi bilo Božiča.

Jaslice pomenijo, da je Jezus središče človeštva.

Svet si sicer lahko organizira tudi življenje brez Jezusa. A ko se to zgodi, se ljudje obrnejo eden proti drugemu. Svet zapade v kaos vojn, nemirov, strahu in groženj. Svet brez Jezusa nikakor ni varen. Samo Jezus je Knez miru. Mir ni družbeno stanje, ampak je stanje srca.

Voščilo angelov: »Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji« (prim. Lk 2,14), pomeni, da samo kdor hrepeni po Jezusu, ima v srcu mir in je tudi njegov prinašalec. Ni prestrašen, se ne boji, čeprav od zunaj grozi vihar preganjanj in nasprotovanj.

Ta sveta noč, blažena noč, je razsvetljena od Jezusove luči. Tema nima več moči, zato naj nas ne bo strah.

V tej noči smo postali Božji. Zato smo pod neposredno zaščito samega Boga. Ne zapušča nas sirot. Tudi ko ga naganjamo, ostaja. Ko ga pozabljamo, nas opominja. Ko ga sovražimo, nas ljubi. Bog noče stran od nas. On je vztrajen Bog.

Ljubiti in biti ljubljen, to ni samo želja, ampak kar žeja današnjega sveta. Če kdo meni ali čuti, da ga nihče na tem svetu ne ljubi, naj ve, da ga neizmerno ljubi Bog.

Zato mir tebi, dragi brat, draga sestra, ki si Bogu po volji. Največja slava Boga si ti, ker si njegova ljubezen. Amen.


msgr. dr. Peter Štumf
murskosoboški škof



Nagovor novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana pri polnočni maši v stolnici sv. Nikolaja

Iz leta v leto, iz stoletja v stoletje vsako sveto božično noč je enako. Vsak božič pričakujemo z enakim veseljem zaradi sporočila, ki ga prinaša: Bog nas ljubi, saj nam pošilja svojega ljubljenega Sina.

V jaslicah je zasijala luč. Že stoletja pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal, kar smo slišali v prvem berilu: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Luč je zasijala v betlehemskem hlevu, kjer je Marija rodila in povila v plenice Božjega Sina. Bog je postal človek, da bi nas vse odrešil. Na videz je bil to skromen, gledano z očmi tega sveta, neopažen in nepomemben dogodek. Dejansko pa je človeško zgodovino razdelil na dva dela – na čas pred Kristusovim rojstvom in po njem. Skupaj s prerokom Izaijem vsako leto praznujemo prihod Božjega Sina, ki ga je prerok napovedal, da bo »čudoviti svetovalec, močni Bog, večni oče, knez miru« (Iz 9,5).

V veliki hvaležnosti pa praznujemo tudi z vsemi angeli in pastirji. Angelove besede pastirjem: »Ne bojte se, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo,« veljajo tudi nam. Ne brez razloga lahko ponovimo z našim Ivanom Cankarjem: »Noč je svetla kakor dan, vse teme so ugasnile.«

Danes mnogi ljudje tavajo v temi in smrtnih sencah nesmiselnega življenja, se spotikajo pod težo obupa, neuspehov, krivic in lastnih slabosti. Toda kdor se z vero približa Kristusu, doživi prerojenje, življenje pa dobi nov smisel in cilj. Jezus želi z nami deliti naše življenje, trpljenje in celo našo smrt, da bi v nas utrdil upanje, da bo zadnjo in končno besedo imela Božja ljubezen.

Jaslice nas vabijo k posnemanju Božje solidarnosti. Božič je zato praznik razodetja otipljive Božje ljubezni do človeštva in do slehernega izmed nas. Božji Sin je postal človek, brat med brati, solidaren z nami v naši človeški revščini in preizkušnjah vse do svoje smrti na križu. Prišel je med nas, da bi ga v tej solidarnosti posnemali in rasli v človečnosti, bratstvu, prijateljstvu, medsebojni solidarnosti, še posebej v letu, ki smo ga po slovenskem evharističnem kongresu razglasili za leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti. Geslo tega pastoralnega leta je: »Nosite bremena drug drugemu«.

Jezus, rojen v hlevu, nam je dal zgovorno znamenje in dokaz Božje bližine s pastirji vseh časov. Na to Božjo solidarnost naj bi ljudje odgovorili, da bi s svojim delom in prizadevanji poskrbeli vsaj za minimum življenjskih potreb ne le zase in za svoje družine, ampak tudi za uboge vseh vrst. Novorojeno betlehemsko dete daje upanje, smisel in cilj vsakemu človeku, zlasti vsem, ki so utrujeni od življenjskih bojev zaradi revščine, nezaposlenosti, zapuščenosti in preganjanj.

Bog se je hotel roditi v majhnosti, sredi revščine betlehemskega hleva, da bi si pozneje lahko nadel breme vseh naših slabosti in grehov. Beseda Betlehem pomeni hiša kruha. Letos, še posebej po veličastnem evharističnem kongresu, naj bi bili bolj pozorni, kolikor je v naši moči, da pomagamo revnim, da smo pozorni na pomanjkanje kruha vseh vrst. Božič naj bi bil izziv, da v moči evharistije drug drugemu postajamo kruh.

V bližnjem, ki potrebuje našo pomoč, naj bi videli Jezusa. Mati Terezija iz Kalkute je v tem velika učiteljica. Ona je rekla: »Za božič prihaja Kristus kot majhen otrok, tako majhen, tako nebogljen, tako zelo potreben vsega, kar more dati le ljubezen. On se vsak dan rojeva na naših oltarjih pod podobo kruha. Sestre začnemo dan tako, da se združimo z Jezusom pod podobo kruha. Čez dan pa se trudimo, da bi ga videle in se z njim srečale v shujšanih telesih otrok in ubogih in tešiti njegovo lakoto in žejo po ljubezni, saj je rekel: 'Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni' (Mt 25,40).«

Spomnimo se večkrat na te besede v letu solidarnosti. Za tako solidarnost bi nas rad vnel novorojeni Odrešenik. On želi, da bi se s tem trudili za uresničitev bolj humane družbe, ki bo bolj prežeta s poštenjem, pravičnostjo, solidarnostjo in nesebično dobroto.


msgr. Andrej Glavan
novomeški škof