Pastirsko pismo ob začetku Slomškovega leta ob 150-letnici njegove smrti v sluhu svetosti

27.11.2011: Mariborska metropolija: Škofija Celje, Nadškofija Maribor in Škofija Murska Sobota

Duhovniki v mariborski metropoliji, ki jo sestavljajo Škofija Celje, Nadškofija Maribor in Škofija Murska Sobota, bodo na prvo adventno nedeljo, 27. novembra 2011, vernike seznanili s pastirskim pismom, ki so ga podpisani škofje pripravili ob začetku Slomškovega leta.

Pastirsko pismo v formatu pdf

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

»Pazite in čujte! /…/ Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33.37). Tako nam Jezus kliče na 1. adventno nedeljo. Kar štirikrat nas v kratkem evangeljskem odlomku vabi k budnosti. To ni samo vabilo k pripravi na praznik Kristusovega rojstva, ampak vabilo k dejavni evangeljski drži kristjana sredi zgodovine. Katoliška vera kot življenjski odnos z živim Jezusom ni opij, ki uspava, ampak je notranja moč, da ohranjamo oči odprte tudi ponoči. Kajti dokler se Gospod v polnosti ne vrne, se še bije boj med temo in svetlobo. Za kristjana zemeljsko življenje in zgodovina nista čakalnica, ampak prostor burnega razločevanja duhov. Čuječnost je zato srca oko, uprto v Gospoda, in sicer zato, da lahko srce v pravo smer giblje roke in noge, misel in čustva. Naše budnosti naj ne preveva strah pred Gospodovo vrnitvijo, ampak naj jo hrani srčna želja, da bi bili ob njegovi vrnitvi poleg. In še nekaj nam Gospod, ki je odšel k Očetu, sporoča: ni dovolj biti samo buden, ampak tudi odgovoren do »oblasti« (prim. Mr 13,34), ki jo je zaupal svojim služabnikom. Dal nam je svojo oblast, oblast Sina, ki ljubi Očeta in zato tudi sestre in brate. V Kristusovem Duhu imamo oblast njegove besede, ki odpušča grehe, izganja demone, ozdravlja, omogoča spreobrnjenje in pomaga prepoznati Gospoda in njegova znamenja okoli nas. »Čujte« (Mr 13,37) je zadnja Jezusova beseda vsem v njegovem javnem delovanju; nato se prične pripoved o trpljenju. Naj nas prav zato še bolj nagovori.

Bratje in sestre, z veseljem pa tudi naznanjamo, da danes ne začenjamo samo novo cerkveno leto, ampak smo včeraj, na rojstni dan blaženega škofa Antona Martina, s slovesnostjo na Ponikvi vstopili tudi v Slomškovo leto, ki bo trajalo do nedelje, 25. novembra 2012. S tem letom vas vabimo k temeljiti duhovni pripravi na obhajanje 150-letnice smrti blaženega škofa Antona Martina, ki jo bomo obhajali 24. septembra 2012.

Ali veste, zakaj so 25. septembra 1912 od 18.00 do 18.30 zvonili zvonovi vseh župnijskih cerkva mariborske škofije; in zakaj so 24. septembra 1962 od 20.30 do 21.00 spet zvonili isti zvonovi? Leto 1912 je bilo res evharistično, leta 1962 pa se je pričel drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor, a zvonovi takrat niso zvonili zaradi tega. Zvonili so Bogu v slavo in čast, da je dal mariborski škofiji svetniškega škofa, prvega na sedežu v Mariboru, zdaj že blaženega Antona Martina Slomška. Hkrati pa so v hvaležen spomin vernikov klicali dvoje: leta 1912 petdesetletnico, leta 1962 pa stoletnico njegove blažene smrti. In zato bodo zvonovi prihodnje leto, ko bomo pisali letnico 2012, spet zapeli, a takrat še bolj slovesno. Najprej bo to pesem zahvale in veselja, da je med nami škof Anton Martin kot blaženi in da ga je na domačih tleh za blaženega razglasil zdaj že tudi blaženi papež Janez Pavel II. Praznovanje obletnice naj bo tudi klic k še pomnoženi molitvi in izročanju svojih telesnih, duševnih in duhovnih stisk priprošnji blaženega škofa Antona Martina. Obe prejšnji obletnici sta bili močna spodbuda za korak naprej v procesu za njegovo beatifikacijo. Tokratna naj bo še močnejši klic k prošnji za čudežni Božji poseg v naša življenja po Slomškovi priprošnji, kot korak naprej na poti njegove razglasitve za svetnika. Kajti samo to še manjka do dokončnega svetniškega sija okoli njegove glave in s tem do dokončne izpolnitve sto petdesetletnih hrepenenj njegovih častilcev, ki smo prepričani, da je leta 1862 v Mariboru umrl svetnik.

Pod geslom Svetost prenavlja svet vas to leto vabimo k aktivnemu sodelovanju. Z raznovrstnim programom želimo v naši zavesti vse leto ohranjati pomen njegovega svetega življenja in smrti, takrat in danes. Za vsak mesec Slomškovega leta smo izbrali eno, zanj značilno vrednoto, ki je aktualna tudi v pastoralnem letu družbenega nauka Cerkve ali pa ustreza dogajanju v cerkvenem letu: vera, edinost, kultura, družina, vstajenje, Cerkev, domovina, duhovništvo, Marija, vzgoja, delo in narava, življenje. Posebej vas vabimo, da avgusta in septembra 2012 z lokalnimi dogodki obeležimo zadnje postaje njegovega zemeljskega življenja: posvetitev cerkve Svetega Križa nad Belimi vodami, zadnjo vizitacijo v dekaniji Laško, duhovne vaje v Rogaški Slatini, zadnji obisk Ptujske Gore, posvetitev cerkvice sv. Rozalije v kostrivniški župniji in zadnje tri dni v Mariboru. Na obletnico Slomškove beatifikacije v sredo, 19. septembra 2012, bo v mariborskem gledališču glavna akademija; skupni bogoslužni vrhunec praznovanja pa bo na Slomškovo nedeljo, 23. septembra 2012, prav tako v Mariboru. Vsi ste povabljeni, da po župnijah, dekanijah ali naddekanijah vse leto tudi samoiniciativno organizirate dogodke za poživitev Slomškovega duha na lokalnih ravneh.

V Slomškovem letu vas še posebej prosimo, da po župnijah in drugih skupnostih organizirate molitvene ure ali druge oblike skupne molitve vsak 19. dan v mesecu (dan Slomškove beatifikacije); in da vsak dan pri sveti maši molite za Slomškovo kanonizacijo. K posebni molitveni navezi ste povabljene družine, da bi se vaša molitev krepila ob Slomšku, ki so mu bile družine zelo pri srcu in jih je redno spodbujal k skupni molitvi. Kot vabilo in vodilo te molitve imate na razpolago zgibanko, ki bo pomagala dajati vsebino vaši molitvi in premišljevanju z mislimi in nameni, ki smo jih navedli za vsak mesec Slomškovega leta. V mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika pa bo vsak 23. dan v mesecu tudi molitveno bdenje na Slomškovem grobu od 19.00 do 24.00. Vabljeni ste, da se ga kdaj kdo udeleži tudi iz vaše župnije; v duhu pa se lahko pridružite tudi doma.

Ko bomo v tem letu še bolj zavestno živeli z bl. škofom Slomškom, bomo še jasneje spoznali, kako so se na njem uresničile Pavlove besede iz današnjega berila: »On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Kor 1,8). Naj nas osrečuje dejstvo, da je bila zanj njegova zemeljska smrt rojstvo za nebesa. Njegovo v svetost usmerjeno življenje je temelj prepričanja, da zanj smrt ni bila odsotnost življenja, ampak prav nasprotno, prehod v polno življenje. Čeprav se bomo pripravljali na obletnico njegove smrti, nas bo to vendarle vodilo v odkrivanje velike krščanske vizije življenja, ki vključuje vstajenje. Ta vizija naj nas ozdravi od nekulture smrti, ki se tako usodno razširja med nami in povzroča strah pred podarjanjem samega sebe, duší življenje resnične ljubezni in rojeva grozo pred smrtjo ter jo odriva na obrobje zavesti. Ob Slomšku se v tem letu učimo misliti o mrtvih kot o živih. Kristus, ki je sestopil v človeško smrt, jo je preoblikoval v prehod v polnost življenja pri Očetu. Slomškovo leto bo doseglo svoj smisel, če se bosta med nami utrdili zavest in vera, da želi Kristus tudi naši končnosti omogočiti, da vanjo vdre Življenje.

Na blaženem škofu Antonu Martinu se je uresničila Izaijeva misel: »Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 63,7). Svojemu Stvarniku se je pustil tako gnesti in oblikovati, da v njegovem življenju lahko prepoznavamo sledove svetosti. Naj blaženi Slomšek tudi nam izprosi, da bomo v njegovem letu voljna »glina« v Božjih rokah.

Dragi bratje in sestre v Kristusu, na priprošnjo bl. škofa Antona Martina naj bo blagoslov, ki ga škofje kličemo nad vas, rodoviten v vašem življenju!

Na praznik bl. škofa Antona Martina, 24. septembra 2011 v Mariboru, Celju in Murski Soboti

mariborski nadškof metropolit msgr. Marjan Turnšek
celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek
murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf
upokojeni mariborski nadškof msgr. Franc Kramberger
upokojeni mariborski pomožni škof msgr. Jožef Smej

Pismo slovenskih škofov pred državnozborskimi volitvami 2011

04.12.2011: Slovenija

Slovenski škofje želimo pred bližnjimi državnozborskimi volitvami najprej poudariti, da so volitve najbolj pomemben trenutek v življenju demokratične družbe. Dejansko gre za edino priložnost, ko državljani neposredno odločamo o svoji prihodnosti.

Zato sta udeležba na volitvah ter odgovorna in premišljena izbira pravih kandidatov pomembna moralna dolžnost, ki izvira iz naše soodgovornosti za gmotno in duhovno blaginjo vseh prebivalcev Slovenije. Vse verujoče rojake in vse druge državljane pozivamo, naj se volitev zanesljivo udeležijo in preudarno volijo. Glas vsakega je enako pomemben in enako potreben. Volitev zato ne smemo lahkomiselno opustiti in se odpovedati dostojanstvu svobodnega državljana, ki zna del odgovornosti za širšo skupnost sprejeti tudi nase. Zadnji koncil jasno naroča: »Vsi državljani naj se torej zavedajo pravice, ki je hkrati dolžnost, da uporabijo pri volitvah svojo svobodo v prid skupne blaginje« (CS 75,1).

Od zadnjih državnozborskih volitev so se razmere v Sloveniji močno spremenile in poslabšale. Smo globoko v gospodarski in moralni krizi. Tudi zato je zelo pomembno, da skrbno pretehtamo svojo odločitev in damo svoj glas tisti politični stranki, od katere lahko pričakujemo, da bo spoštovala in uveljavljala temeljne vrednote in ključna izhodišča za našo boljšo prihodnost. To je najprej pravna država, ki bo dosledno uveljavljala načelo pravičnosti in poštenja ter ustvarjala pogoje trdnega gospodarskega razvoja z novimi delovnimi mesti in pravično porazdelitvijo dobrin. Potrebujemo demokratično državo, ki bo spoštovala življenje in človekovo dostojanstvo, ki bo varovala družino, posvečala dolžno pozornost vzgoji mladine za vrednote, na katerih temelji pošteno in srečno življenje, ter skrbela za solidarnost z ljudmi v stiski in preizkušnji ter za zdravo okolje.

Kot katoličani pa bomo pozorni tudi na to, da bomo izvolili poslance, ki priznavajo pomembnost krščanskih vrednot v družbi in so v svojem okolju dokazali, da so vredni našega zaupanja. Tudi tukaj velja Jezusova beseda: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16).

Na koncu ne moremo mimo znanih in vedno veljavnih besed svetniškega škofa bl. Antona Martina Slomška: »Še enkrat vam rečem: volite modro, izvolite dobro; kakor si boste sami postlali, tako boste ležali.«

slovenski škofje

Misijonska nedelja

 

Poslanica papeža Benedikta XVI. za svetovni misijonski dan

23.10.2011: Katoliška Cerkev

»Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).

misi

 

 

 

 

 

Ob jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. (1978–2005) na začetku novega tisočletja krščanstva poudaril nujnost prenovljenega prizadevanja za posredovanje evangeljskega sporočila vsem »s podobnim navdušenjem, kot so ga imeli prvi kristjani«.(1) To je najdragocenejši prispevek, ki ga Cerkev lahko ponudi človeštvu in vsakemu posamezniku, ki išče globoke razloge za življenje v polnosti. Isto povabilo zato vsako leto odzvanja ob svetovnem misijonskem dnevu. Nenehno oznanjevanje evangelija namreč poživlja tudi Cerkev, njeno vnemo in apostolskega duha ter prenavlja njene pastoralne metode, da bi bile vedno primerne novim okoliščinam – tudi tistim, ki zahtevajo novo evangelizacijo – in bi jih prežemal misijonski zagon: »Misijonsko poslanstvo prenavlja Cerkev, krepi vero in krščansko istovetnost, daje nov polet in nove razloge. Vera se krepi s posredovanjem naprej! Nova evangelizacija krščanskih narodov bo našla navdih in podporo v prizadevanju za splošno misijonsko poslanstvo«.(2)

Ta cilj se nenehno poživlja z bogoslužjem, zlasti z evharistijo, ki se vedno sklepa z napotilom vstalega Jezusa apostolom: »Pojdite …« (Mt 28,19). Bogoslužje je vedno klic 'iz sveta' in novo napotilo 'v svet', da bi pričevali to, kar smo izkusili: odrešujočo moč Božje Besede, odrešujočo moč Kristusove velikonočne skrivnosti. Vsi, ki so srečali vstalega Gospoda, so začutili potrebo po oznanilu drugim, kot sta storila učenca v Emavsu. Potem ko sta prepoznala Gospoda po lomljenju kruha, »sta še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi« (Lk 24,33–35) in jim poročala o tem, kar se jima je pripetilo po poti. Papež Janez Pavel II. je spodbujal, naj bomo »čuječi in pripravljeni za prepoznavanje Njegovega obličja, in za to, da bomo pohiteli k svojim bratom ter jim ponesli nadvse pomembno sporočilo: »Gospoda smo videli!«.(3)

Vsem

Naslovniki evangeljskega oznanila so vsi narodi. Cerkev »je po svoji naravi 'misijonarska, saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha«.(4) To je »milost in poklic Cerkve, njena najgloblja istovetnost. Smisel njenega obstoja je evangelizacija«.(5) Posledično se ne more nikoli zapreti sama vase. Ukoreninjena je na določenih krajih zato, da bi šla naprej. Njeno delovanje, ki je v skladu s Kristusovo besedo ter pod vplivom njegove milosti in ljubezni, je v polnosti in dejavno navzoče vsem ljudem in narodom, da bi jih vodila k veri v Kristusa.(6)

Ta naloga ostaja nujna. Nasprotno, »poslanstvo Kristusa Odrešenika, zaupano Cerkvi, je še vedno daleč od izpolnitve … Splošen pogled na človeštvo kaže, da je to poslanstvo še vedno na začetku in si moramo zato z vsemi močmi prizadevati zanj«.(7) Ob misli, da so po dva tisoč letih še vedno narodi, ki Kristusa ne poznajo in še niso slišali za njegovo odrešenjsko sporočilo, ne moremo ostati križem rok.

Še več, število tistih, ki so kljub temu, da so prejeli evangeljsko oznanilo, nanj pozabili ali ga opustili in se v Cerkvi več ne prepoznavajo, narašča. V mnogih okoljih, tudi v tradicionalno krščanskih družbah, so ljudje danes zadržani za odpiranje veri. Kulturne spremembe, ki izhajajo tudi iz globalizacije, miselnih tokov in prevladujočega relativizma, vodijo v tako miselnost in način življenja, ki puščata ob strani evangeljsko sporočilo, kakor da Boga ne bi bilo, in povzdigujeta iskanje blagostanja, lahkega zaslužka, kariero in uspeh kot smisel življenja na škodo moralnih vrednot.

Skupna soodgovornost

Splošno poslanstvo vključuje vsakogar, vse in vedno. Evangelij ni izključna dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak je dar, ki ga je treba deliti z drugimi, dobra novica, ki jo je treba sporočiti drugim. Ta dar oziroma naloga ni zaupana samo nekaterim, ampak vsem krščenim, ki so »izvoljeni rod, … svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), da bi razglašali njegova čudovita dela.

V to so vključene vse dejavnosti. Sodelovanje pri evangelizacijskem delu Cerkve v svetu se ne sme omejevati na nekatere trenutke in posebne priložnosti, niti jih ni mogoče obravnavati kot eno izmed številnih pastoralnih dejavnosti: misijonska razsežnost Cerkve je bistvenega pomena, zato jo je treba vedno imeti pred očmi. Pomembno je, da se tako posamezni krščeni verniki kot cerkvene skupnosti ne samo poredko in občasno zanimajo za misijonsko poslanstvo, ampak redno kot način krščanskega življenja. Misijonski dan ni osamljen trenutek med letom, ampak dragocena priložnost, da se ustavimo in premislimo, če in kako odgovarjamo na misijonarski poklic. Odgovor na to vprašanje je bistvenega pomena za življenje Cerkve.

Globalna evangelizacija

Evangelizacija je zapleten proces, ki obsega različne elemente. Med njimi je vedno izstopala solidarnost. To je tudi eden izmed ciljev svetovnega misijonskega dneva, ki prek Papeškega misijonskega dela išče pomoč za izvajanje nalog evangelizacije na misijonskih področjih. Gre za podporo ustanovam, potrebnim za vzpostavitev in utrditev Cerkve prek katehistov, semenišč in duhovnikov. Pa tudi za prispevanje svojega deleža k izboljšanju življenjskih pogojev za ljudi v deželah, kjer so revščina, otroška podhranjenost, bolezni, pomanjkanje zdravstvenih storitev in šolstva najhujši. Tudi to je vključeno v poslanstvo Cerkve. Z oznanjevanjem evangelija si jemlje k srcu človeško življenje v polnem pomenu besede. Božji služabnik Pavel VI. (1963–1978) je poudarjal, kako ni sprejemljivo, da bi pri evangelizaciji zanemarjali teme v zvezi s človeškim razvojem, pravičnostjo, osvobajanjem sleherne oblike zatiranja seveda ob spoštovanju samostojnosti politične sfere. Zanemarjati časne probleme človeštva bi pomenilo »pozabljati na evangeljsko lekcijo o ljubezni do trpečega in pomoči potrebnega bližnjega«.(8) To ne bi bilo v skladu z Jezusovim obnašanjem, ki je »obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 9,35).

Kristjan prek soodgovorne soudeležbe pri poslanstvu Cerkve postaja graditelj skupnosti, miru in solidarnosti, ki nam jih je daroval Kristus, in sodeluje pri uresničevanju odrešilnega Božjega načrta za vse človeštvo. Izzivi, s katerimi se ta sooča, kličejo kristjane, naj stojijo drugim ob strani, poslanstvo pa je celoviti del tega spremljanja. V njem nosimo, četudi v lončenih posodah, svojo krščansko poklicanost, neprecenljivi zaklad evangelija, živo pričevanje mrtvega in vstalega Jezusa, ki smo ga srečali in verovali vanj v Cerkvi.

Svetovni misijonski dan naj v vsakem poživi željo in radost, da bo 'odšel' naproti človeštvu in mu ponesel Kristusa. V njegovem imenu vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov, zlasti vsem, ki si najbolj prizadevajo in trpijo za evangelij.


Vatikan, 6. januar 2011, praznik Gospodovega razglašenja


papež Benedikt XVI.


(1) Papež Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 58.
(2) Papež Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo, 2.
(3) Papež Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 59.
(4) II. Vatikanski cerkveni zbor, Odlok o misijonski dejavnosti (M), 2.
(5) Papež Pavel VI., Apostolska spodbuda O evangelizaciji, 14.
(6) Prim. M, 5.
(7) Papež Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo, 1.
(8) Papež Pavel VI., Apostolska spodbuda O evangelizaciji, 31.34.



TU SŠK

Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva

20.11.2011: Vesoljna Cerkev

Cerkveno leto se v Katoliški Cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos 20. novembra. Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.

jezust

Zgodovina praznika

Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo, v čemer so nekateri videli znamenje slabosti in popuščanja komunizmu.

Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve.


Verski pomen praznika

Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

Beatifikacija papeža Janeza Pavla II

14.01.2011

Papež Benedikt XVI. je podpisal odloka o razglasitvi Janeza Pavla II. in drinskih mučenk za blažene

01.05.2011: Vatikan
gf-7509.jpg

Papež Janez Pavel II.

Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež (1) oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Dvakrat je obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška. Umrl je 2. aprila 2005 v Vatikanu, pogrebna maša pa je bila 8. aprila 2005 na trgu sv. Petra v Vatikanu.

Papež Benedikt XVI. je beatifikacijski postopek za papeža Janeza Pavla II. zaključil z dovoljenjem objave čudežnega ozdravljenja, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo. Omenjeni postopek se je izjemoma začel, še preden je od njegove smrti minilo pet let. V letih od 2005 do 2007 je potekal glavni škofijski postopek skupaj s postopki v drugih škofijah za ugotovitev kreposti in čudežev Božjega služabnika, leta 2009 pa je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Pierre Simon. Dne 11. januarja 2011 je kardinalska komisija pri isti Kongregaciji soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno.

Papež Benedikt XVI. bo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. za blaženega razglasil 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja na trgu sv. Petra v Vatikanu.


Drinske mučenke

Papež Benedikt XVI. je podpisal odlok o razglasitvi Božjih služabnic drinskih mučenk za blažene, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei).

Drinske mučenke so bile redovnice hčera Božje ljubezni: s. Marija Julija (rojena Kata Ivanišević), s. Marija Bernadeta (rojena Terezija Banja), s. Marija Krizina (rojena Jožefa Bojanc), s. Marija Antonija (rojena Jožefa Fabjan) in s. Marija Berchmana (rojena Carolina Anna Leidenix). Med njimi sta bili tudi slovenski redovnici iz današnje novomeške škofije: s. Jožefa Bojanc iz župnije Šmarjeta in s. Jožefa Fabjan iz župnije Hinje.

Redovnice so požrtvovalno negovale bolnike in velikodušno skrbele za otroke različnih ver in narodnosti v državnem Otroškem domu na Palah v Bosni in Hercegovini. Četniki so jih 11. decembra 1941 nasilno odvedli s Pal v smeri Goražda. Pot v snegu in mrazu je trajala štiri dni. V večernih urah 15. decembra so v vojašnico v Goraždu, kjer so bile zaprte v drugem nadstropju, vdrli pijani četniki z namenom, da bi jih onečastili. Štiri izmed njih so skočile skozi okno, nato pa so jih vojaki z noži pokončali in jih vrgli v reko Drino. S. Berchmano, ki zaradi starosti ni zdržala naporne poti do Goražda, so po vsej verjetnosti 23. decembra 1941 ubili v Sjetlini.

V zagrebški katedrali je 15. decembra 2010 potekala maša ob obletnici smrti s. Kate Ivanišević in štirih sester hčera Božje ljubezni. Mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval rektor tamkajšnje katedrale Josip Kuhtić, pri maši pa so pele sestre hčere Božje ljubezni. V Sarajevu je v cerkvi Kraljice krunice (Kraljice rožnega venca), ki pripada družbi sester hčera Božje ljubezni, mašo daroval tudi postulator postopka drinskih mučenk Marko Tomić, župnik iz župnije Otinovci – Kupres.

V letu, ko se spominjamo 70. obletnice smrti drinskih mučenk, je bil postopek tudi sklenjen. Božje služabnice, ki so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo, bodo tudi uradno razglašene za blažene mučenke.



(1) »Škof rimske Cerkve, v katerem namreč ostane služba, ki jo je Gospod posebej podelil Petru, prvaku apostolov, in se mora prenašati na njegove naslednike, je glava škofovskega zbora, Kristusov namestnik in tu na zemlji pastir vesoljne Cerkve; zato ima v moči svoje službe vrhovno, polno, neposredno in splošno redno oblast v Cerkvi in jo more vedno svobodno izvrševati (kan. 331 Zakonika cerkvenega prava (ZCP).« O rimskem papežu govorijo kan. 331–335 ZCP.


TU SŠK
29.04.2011

Življenjepis papeža Janeza Pavla II. (1920–2005)

29.04.2011: Cerkev na Slovenskem in vesoljna Cerkev

Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež (1) oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyła, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah blizu Krakova na Poljskem. Bil je mlajši od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske.

gf-7682.jpg

Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu. Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je prav tako delovalo na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtyło poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.

Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 4. julija 1958 imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali. Papež Janez XXIII. (1958–1963) ga je 13. januarja 1964 imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem cerkvenem zboru, kjer je veliko prispeval k oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. (2) Kardinal Wojtyła se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, (3) ki so potekali pred njegovo izvolitvijo. Za papeža je bil izvoljen 22. septembra 1978. Umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37 v apostolski palači v Vatikanu.

Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas (4) je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.

Papež Janez Pavel II. je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.

Med glavne dokumente njegovega papeževanja sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).

Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, (5) na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. (6) Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).

Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.


OPOMBE:


(1) »Škof rimske Cerkve, v katerem namreč ostane služba, ki jo je Gospod posebej podelil Petru, prvaku apostolov, in se mora prenašati na njegove naslednike, je glava škofovskega zbora, Kristusov namestnik in tu na zemlji pastir vesoljne Cerkve; zato ima v moči svoje službe vrhovno, polno, neposredno in splošno redno oblast v Cerkvi in jo more vedno svobodno izvrševati (kan. 331 Zakonika cerkvenega prava (ZCP).« O rimskem papežu govorijo kan. 331–335 ZCP.


(2) Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (GS – Gaudium et spes) z dne 7. decembra 1965, v: Koncilski dokumenti, Ljubljana 2004, 533–667.


(3) »Škofovska sinoda je zborovanje iz različnih delov sveta izbranih škofov, ki se ob določenih časih zberejo, da pospešujejo tesno povezanost med rimskim papežem in škofi in z nasveti pomagajo rimskemu papežu pri skrbi za ohranjanje in rast vere in nravi, pri ohranjevanju in utrjevanju cerkvene discipline pa tudi pri pretresanju vprašanj, ki se tičejo delovanja Cerkve v svetu (kan. 342 ZCP).« O škofovski sinodi govorijo kan. 342–348 ZCP.


(4) Primas je častni naslov. »Naslov patriarha in primasa poleg znamenja časti v latinski Cerkvi ne daje nobene vodstvene oblasti, razen če je pri katerih iz apostolskega privilegija ali potrjenega običaja razvidno kaj drugega (kan. 438 ZCP).«


(5) »Kardinali z zbornim delovanjem pomagajo vrhovnemu pastirju Cerkve predvsem v konzistorijih, na katere se zbirajo po naročilu rimskega papeža in pod njegovim predsedstvom; konzistoriji so redni ali izredni (kan. 353, §1 ZCP.« Prim. tudi kan. 353, § 2–4 ZCP.


(6) Reservatio in pectore je stalna možna oblika imenovanja novega kardinala na način, da se imena ne razglasi. Takšen način imenovanja večkrat narekujejo splošne politične, diplomatske ali psihološke razmere v določeni deželi.



TU SŠK

Podkategorije