Svečnica

2. februar – svečnica in dan Bogu posvečenega življenja

Svečnica

V Katoliški Cerkvi bomo v sredo, 2. februarja praznovali Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Na besede starčka Simeona se sklicuje starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča znamenita romarica Silvija v svojem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim poročilo o tem obredu in procesiji iz ene cerkve v drugo obstaja iz časa papeža Sergija I. (687–692).

Po obredu blagoslavljanja sveč »je praznik znan kot svečnica oziroma praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,« piše slovenski etnograf Niko Kuret (1906–1995). Cerkev, ki je na ta dan uvedla blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je »luč« prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje človeštvo«, mu razodeva smisel sveta in življenja.(1)

Bogu posvečeno življenje v Cerkvi

S praznikom Gospodovega darovanja je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi. Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.


Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati.

Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.(2)



(1) Besedilo o svečnici je delno povzeto po knjigi Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka.

Molitvena osmina za edinost kristjanov

Molitvena osmina za edinost kristjanov bo od 18. do 25. januarja 2011 potekala pod geslom Stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah (Apd 2,42).

Knjižica z gradivom za molitveno osmino za edinost kristjanov

Njen namen je približati različne krščanske tradicije, obrede in običaje med seboj tako na bogoslužni kot tudi na pastoralni in teološki ravni. V Katoliški Cerkvi bodo molitve potekale po vseh župnijah, na škofijski ravni pa bodo bogoslužja vodili slovenski škofje.


Uvod

»Stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42)

Molitev je po besedah II. vatikanskega cerkvenega zbora »duša ekumenskega gibanja«. Kristjani že več kot sto let (od leta 1908 dalje) obhajajo molitveno osmino za edinost. Ta navada v dneh med 18. in 25. januarjem vsako leto med seboj poveže kristjane vseh veroizpovedi, ko se srečujejo, premišljujejo Božjo besedo in skupaj molijo. Ob tem doživljajo predokus popolne edinosti, ko bodo nekoč – tako upajo – zbrani okoli istega oltarja.

Klic k edinosti kristjanov letos prihaja iz Svete dežele, iz Jeruzalema, ki je sveto mesto judovstva, krščanstva in islama. Tam je po binkoštih nastala prva Cerkev. V Jeruzalemu je iz Jezusovih ust privrela molitev k Očetu, v kateri prosi za edinost svojih učencev: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,20–21). Današnji jeruzalemski kristjani, ki živo doživljajo razdeljenost, so pripravili letošnjo osmino in zanjo izbrali glavno misel. Vzeta je iz Apostolskih del in pove, kako so prvi jeruzalemski verniki na edinstven način uresničevali edinost: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

K stanovitnosti v molitvi in delu za edinost so danes poklicani vsi, vsak po svojih močeh, saj je »skrb za obnovitev edinosti stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev in zadeva vsakogar« (E 5). (1) V zavest še ni dovolj prišlo naročilo vatikanskega cerkvenega zbora: »Pri ekumenskem delu morajo katoliški verniki biti polni skrbi za ločene brate; molijo naj zanje, pogovarjajo naj se z njimi o cerkvenih zadevah, naredijo naj k njim prve korake« (prim. E 4).

Župnije so prejele knjižico z gradivom za molitveno osmino za edinost kristjanov. Organizatorji bodo k molitvi in h kakšni ekumenski pobudi povabili različne skupine v župniji, družine in bolnike, seveda pa tudi kristjane drugih Cerkva ali pa se jim bodo sami pridružili pri njihovem bogoslužju.


Besedilo je pripravil dr. Bogdan Dolenc, tajnik Komisije za ekumenizem pri SŠK.

Praznik Gospodovega razglašenja

06.01.2011: Vesoljna Cerkev

Praznik Gospodovega razglašenja (epifanije) ali praznik sv. treh kraljev v Katoliški Cerkvi praznujemo 6. januarja.

Cerkev sv. treh kraljev - župnija Žiri

Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.

Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.

Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.

Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + 11.

Seminar za srečanje z živim Bogom in izlitje Svetega duha

Dragi prijatelji,

prisrčno vabljeni k udeležbi na velikem seminarju Glej, Luč!, ki je namenjen VSEM. Gospod želi, da se združujemo v Ljubezni,
zato pripravljamo tak seminar, na katerem bo prav vsak prejel duhovno hrano, ki jo potrebuje.
VABLJENI,
vsi, ki z Gospodom živite bogat odnos in ga želite še poglobiti,
vsi, ki imate z Gospodom težke čase in si želite Njegovega dotika,
vsi, ki ste se z Gospodom srečali v zadnjem času in vaše srce kliče po še več,
vsi, ki Boga še ne poznate in dvomite,
vsi, ki še niste doživeli osebnega srečanja z živim Bogom, pa po njem hrepenite,
vsi, ki si želite zaživeti z novo močjo in z novim upanjem! PRIDITE!

Seminar bo potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani s pričetkom 26. 1. 2011 ob 18. uri. Program seminarja je v zloženki, ki jo dobite tudi na spodnji povezavi: https://sites.google.com/site/jezusjegospod/
jursce

Naš župnik Niko danes praznuje sedemdeset let!

Dragi naš župnik  Niko !
Iz srca Vam voščimo vse najboljše za Vaš rojstni dan. Vaša duhovniška pot se je ustavila tudi pri nas, da nas že 25 let učite, predvsem pa, da nas s svojim zgledom in skromnostjo vodite k Njemu. Naj bo Vaše delo še naprej zgled vsem nam, v obeh farah. Bodite še naprej Njegov zvesti poslanec, ki nam pomaga ohranjati upanje in vero, ter zaupanje Vanj. Želimo Vam, da bi nam z veseljem še naprej oznanjali božjo besedo in nas vodili vse bližje k Njegovi Poti. Mi pa Vam hočemo stati ob strani predvsem z molitvijo, kakor ste si danes tudi sami zaželeli.
Bog Vas obilno blagoslovi in hvala Vam za vse!

Župljani smo pri nedeljski maši župniku Nikotu voščili za rojstni dan.

(Foto: Eva Ule)

Podkategorije