Nagovor škofa Piriha pri velikonočni maši

Vsem vam, vašim sorodnikom, bolnikom in ostarelim, pravoslavnim bratom, ki tudi danes obhajajo veliko noč, in vsem ljudem dobre volje voščim obilje radosti, veselja, miru in upanja. Želim vam, da bi v sebi globoko občutili, da je današnji dan dan Kristusovega in našega vstajenja.

Ali je velika noč praznik, ki traja en dan ali je nekaj drugega? Ali je naša vera samo lepa in stara ali pa večna mladost? Če se zanimate za verske stvari, – s svojo navzočnostjo danes tukaj kažete, da se, – potem se mora vera tudi v življenju pokazati kot nekaj vidnega in konkretnega. Od prve velike noči naprej, ko je Jezus vstal od mrtvih, so verni ljudje prepričani, da more vera prenoviti naše življenje.

V času socialističnega režima smo poslušali, da je vera zasebna stvar in da se ne sme kazati na zunaj. To je do neke mere res, a samo notranje prepričanje ne zadošča, zakaj moč vere, ki izhaja iz velike noči, se mora videti tudi v našem vsakdanjem življenju. Če se človek odpre veri, se tako spremeni, da se pokaže na zunaj, kar je skrito v srcu. In tudi Jezus nam naroča: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Na ta veličastni praznik velike noči nam bogoslužje predočuje zgodovinski dogodek Jezusovega vstajenja in nas sooča s središčno skrivnostjo naše vere. Tu smo, ker nam Križani, ki je premagal smrt, izroča svoje vstajenje v moči Svetega Duha. Vstali Jezus prejema v last naša srca, ki se mu odpirajo tako v poslušanju Božje besede, kakor v udeležbi pri evharistiji. Velika noč je Kristusovo povabilo k novemu življenju, povabilo k sreči, k solidarnosti s preizkušenimi in prazniku daje ritem veselje, radost in slovesno petje velikonočnih pesmi ter aleluje.

Naša vera temelji na vstajenju Jezusa Kristusa, ki nas je osvobodil strahu pred smrtjo, strahu pred življenjem, pred prihodnostjo in strahu pred vsemi človeškimi omejenostmi. Marija Magdalena, ki se je navsezgodaj podala k grobu, je prelomila molk in se začela pogovarjati s Petrom in Janezom (prim. Jn 20, 2). O svojih doživetjih in izkustvu je pripovedovala drugim.

Ta izkušnja je čisto preprosta, dosegljiva vsakemu od nas in pomeni: treba se je zbrati, govoriti o našem doživljanju vere in o verskih dogodkih, posredovati evangeljsko sporočilo drugim, moliti in slaviti Boga, obhajati bratsko občestvo, vrniti se v svoje družine, na delovna mesta in vsem sporočati veselo oznanilo Jezusovega vstajenja.

V naših težkih in negotovih družbenih razmerah in zapletenih gospodarskih problemih, ko mnogi trpijo zaradi socialnih krivic, ki so mnoge posameznike in družine pahnile na rob preživetja, v stanje ponižanja in zlorabljanja zaradi izgube dela in službe, v pesimizem in celo obup so: naše pričevanje o vstalem Gospodu in njegova živa navzočnost med nami, naša solidarnost z ubogimi in preizkušanimi ter naša razumevajoča bližina še toliko bolj potrebni.

Želim vam, da o smiselnosti našega življenja nikoli ne bi podvomili. Vstali Gospod se nahaja v naših srcih, je v srcu človeške zgodovine in bo z nami vse dni do konca sveta.


msgr. Metod Pirih
koprski škof

Blagoslov velikonočnih jedil

Blagoslov velikonočnih jedil

Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Prebuja misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozarja na Božjo bližino. Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med čaščenjem pri Božjem grobu.

121_2192.JPG

Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Nato je na vrsti blagoslov jedil, ki so hkrati znamenja z globljo vsebino in simboliko:

Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. V zahodni civilizaciji velja kruh za osnovno človeško hrano. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo in ga v sv. obhajilu spoštljivo prejemali.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu prinesemo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.


(1) Prim. Blagoslovi, Ljubljana 1989.

(2) Poleg berila duhovnik ali diakon prebere enega od naslednjih odlomkov iz evangelija: Jezusova smrt, Lk 23,44–48; Jezus nasiti pet tisoč mož, Lk 9,11 b–17; Jezus je kruh življenja, Jn 6,47–51 ali Jezus se prikaže sedmim učencem, Jn 21,1.4–14.


Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2011

22.02.2011

"S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim, v Njem ste bili tudi obujeni" (Kol 2,12)

gf_benediktXVI_kriz.jpg

Dragi bratje in sestre, postni čas, ki nas uvaja v praznovanje velike noči, je za Cerkev dragoceno in pomembno bogoslužno obdobje, ob katerem vam z veseljem namenjam posebno besedo, da bi ga živeli z dolžno prizadevnostjo. Medtem ko se ozira v dokončno srečanje s svojim Ženinom v večni veliki noči, cerkvena skupnost v marljivi molitvi in dejavni ljubezni poglablja svojo pot očiščevanja v duhu, da bi pri skrivnosti odrešenja obilneje zajemala novo življenje v Kristusu Gospodu (prim. Hvalospev I za postni čas).

1. To življenje nam je že bilo dano na dan našega krsta, ko se je za nas, potem ko smo »postali deležni Kristusove smrti in vstajenja«, začela »učenčeva radostna in zmagoslavna pustolovščina«. Sveti Pavel v svojih pismih večkrat vztraja pri edinstvenem občestvu z Božjim Sinom, ki se uresničuje v tej kopeli. Dejstvo, da krst večinoma prejmemo kot otroci, kaže na to, da gre za Božji dar: nihče si ne zasluži večnega življenja z lastnimi močmi. Božje usmiljenje, ki izmiva greh in omogoča, da »mislimo v sebi to, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5), je človeku dano brezplačno.

Apostol narodov v Pismu Filipljanom izraža smisel preobrazbe, ki se udejanja s soudeležbo pri Kristusovi smrti in vstajenju, ter izpostavi njen cilj: da bi »spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postal podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Krst torej ni obred preteklosti, ampak srečanje s Kristusom, ki oblikuje celotno življenje krščenca, mu daje Božje življenje in ga kliče k iskrenemu spreobrnjenju, ki ga je sprožila in podprla Milost in ki bi ga pripeljalo do Kristusove zrelosti.

Med krstom in postom kot ugodnim časom za izkušanje Milosti, ki rešuje, obstaja posebna vez. Očetje drugega vatikanskega cerkvenega zbora so vse pastirje Cerkve pozvali k »boljši izrabi krstnih sestavin, ki so lastne postni liturgiji«. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih (prim. Rim 8,11). Ta zastonjski dar je treba nenehno poživljati v vsakem izmed nas in postni čas nam nudi podobno pot kot katehumenat, ki je za kristjane antične Cerkve in tudi za današnje katehumene nenadomestljiva šola vere in krščanskega življenja: krst doživljajo kot odločilno dejanje za vse svoje življenje.

Preberi več

Pastirsko pismo za postni čas 2011

22.02.2011

»Drug drugega bremena nosite!« - Pastirsko pismo za postni čas 2011

27.02.2011: Cerkev na Slovenskem
Ena od postaj križevega pota

I. del (27. februar 2011)

Dragi bratje in sestre!

V preteklem pastoralnem letu smo premišljevali o Jezusovi ljubezni, na poseben način navzoči v skrivnosti svete evharistije, med katero obhajamo spomin njegove smrti in vstajenja ter se ob tem tudi sami učimo ljubiti po Jezusovem zgledu. Z evharistijo ostaja Jezus v svoji ljubezni do nas navzoč med nami in je s tem resnično »sonce našega življenja«, kakor je poudarjal bl. Alojzij Grozde. Toda evharistični Jezus ni samo sonce za nas, ampak nas želi spremeniti v sonce za druge. Ko je Jezus rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« (Mt 25,40) nas je povabil, naj mu vračamo ljubezen tako, da po njegovem zgledu ljubimo brate in sestre. Tedaj res iščemo in uresničujemo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, kakor nam v današnjem evangeliju naroča Jezus.

V letošnjem pastirskem pismu za postni čas želimo v zvestobi Jezusovemu naročilu skupaj z vami premišljevati o Jezusovi navzočnosti v ubogih in trpečih. Kadar kristjani pomagamo tistim, ki izkušajo najhujšo revščino, so najbolj ogroženi in živijo v največji stiski, služimo Jezusu, ki v teh ljudeh živi, trpi in čaka, da mu izkažemo sočutje, ljubezen in dobroto. Krščanska dobrodelnost iz ljubezni do bližnjega ni samo vprašanje človeškega sočutja, ampak je izraz vere v Jezusa Kristusa, ki je naš brat in ki sam trpi v trpečih bratih in sestrah. Za ljubezen do bližnjega potrebujemo Jezusovo pomoč in jo tudi dobimo, če ga zanjo prosimo, še posebej med obhajanjem svete evharistije. Brez evharistije in brez molitve krščanska dobrodelnost ne more preživeti, tudi zanjo je evharistija sonce, ki ji daje rast in moč.

Dejavna ljubezen do bližnjega ni nekaj postranskega, ampak je nujno potrebna, če hočemo biti pravi kristjani. Papež Benedikt XVI. poudarja, da ima Cerkev tri temeljne in nepogrešljive naloge: da oznanja Božjo besedo in vero v Jezusa Kristusa, da obhaja in podeljuje svete zakramente ter da izvršuje in goji dejavno ljubezen do bližnjega (prim. Bog je ljubezen, 25). Potemtakem je za vsakega kristjana in vsako krščansko občestvo dobrodelnost tako neizogibno potrebna, kot sta oznanjevanje in poslušanje Božje besede ter molitev in bogoslužje.

Preberi več

Svetovni dan bolnikov

11. februar - svetovni dan bolnikov in praznik Lurške Matere Božje

V Katoliški Cerkvi bomo v petek, 11. februarja 2011 obeležili god Lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov. Praznovanje se v Cerkvi na Slovenskem letos umešča v pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ter predstavlja izziv in odgovornost tako za posameznika kot tudi za družbo.


Praznovanje svetovnega dneva bolnikov v Sloveniji

Lurd

Svetovni dan bolnikov spodbuja k prebujanju čuta za bolne in trpeče, pa tudi za vse, ki so v stiskah, ob sodobnem razumevanju zdravja v antropološkem in teološkem smislu pa spodbuja tudi promocijo zdravja. Iskanje telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega blagostanja je danes temelj celostnega zdravljenja in iskanja ustreznega zdravljenja in pomoči.

Cerkev povezuje praznovanje svetovnega dneva bolnikov z obletnico prikazovanja Marije v francoskem mestu Lurd, ker so s tem krajem povezan številna uradno potrjena in nepotrjena čudežna ozdravljenja. Cerkev je Marijina prikazovanja potrdila ravno na obletnico prvega prikazanja, zato ta dan obhaja spomin Lurške Matere Božje.

\11. februarja 1858 je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gave. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo Gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili rožni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votli¬ni in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurš¬kem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe,« je dejala Bernardka in je kljub temu tja prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne luže blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec, ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki ozdraveli po tem, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.

Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, naj nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta pred tem razglasil papež Pij IX. (1846–1878). Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.

Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi po¬trdila nadnaravni značaj prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico.

Lurd je že sto trideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.


Besedilo je delno povzeto iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka, ki je izšla pri Ognjišču.

Podkategorije