Misijonska nedelja

 

Poslanica papeža Benedikta XVI. za svetovni misijonski dan

23.10.2011: Katoliška Cerkev

»Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).

misi

 

 

 

 

 

Ob jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. (1978–2005) na začetku novega tisočletja krščanstva poudaril nujnost prenovljenega prizadevanja za posredovanje evangeljskega sporočila vsem »s podobnim navdušenjem, kot so ga imeli prvi kristjani«.(1) To je najdragocenejši prispevek, ki ga Cerkev lahko ponudi človeštvu in vsakemu posamezniku, ki išče globoke razloge za življenje v polnosti. Isto povabilo zato vsako leto odzvanja ob svetovnem misijonskem dnevu. Nenehno oznanjevanje evangelija namreč poživlja tudi Cerkev, njeno vnemo in apostolskega duha ter prenavlja njene pastoralne metode, da bi bile vedno primerne novim okoliščinam – tudi tistim, ki zahtevajo novo evangelizacijo – in bi jih prežemal misijonski zagon: »Misijonsko poslanstvo prenavlja Cerkev, krepi vero in krščansko istovetnost, daje nov polet in nove razloge. Vera se krepi s posredovanjem naprej! Nova evangelizacija krščanskih narodov bo našla navdih in podporo v prizadevanju za splošno misijonsko poslanstvo«.(2)

Ta cilj se nenehno poživlja z bogoslužjem, zlasti z evharistijo, ki se vedno sklepa z napotilom vstalega Jezusa apostolom: »Pojdite …« (Mt 28,19). Bogoslužje je vedno klic 'iz sveta' in novo napotilo 'v svet', da bi pričevali to, kar smo izkusili: odrešujočo moč Božje Besede, odrešujočo moč Kristusove velikonočne skrivnosti. Vsi, ki so srečali vstalega Gospoda, so začutili potrebo po oznanilu drugim, kot sta storila učenca v Emavsu. Potem ko sta prepoznala Gospoda po lomljenju kruha, »sta še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi« (Lk 24,33–35) in jim poročala o tem, kar se jima je pripetilo po poti. Papež Janez Pavel II. je spodbujal, naj bomo »čuječi in pripravljeni za prepoznavanje Njegovega obličja, in za to, da bomo pohiteli k svojim bratom ter jim ponesli nadvse pomembno sporočilo: »Gospoda smo videli!«.(3)

Vsem

Naslovniki evangeljskega oznanila so vsi narodi. Cerkev »je po svoji naravi 'misijonarska, saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha«.(4) To je »milost in poklic Cerkve, njena najgloblja istovetnost. Smisel njenega obstoja je evangelizacija«.(5) Posledično se ne more nikoli zapreti sama vase. Ukoreninjena je na določenih krajih zato, da bi šla naprej. Njeno delovanje, ki je v skladu s Kristusovo besedo ter pod vplivom njegove milosti in ljubezni, je v polnosti in dejavno navzoče vsem ljudem in narodom, da bi jih vodila k veri v Kristusa.(6)

Ta naloga ostaja nujna. Nasprotno, »poslanstvo Kristusa Odrešenika, zaupano Cerkvi, je še vedno daleč od izpolnitve … Splošen pogled na človeštvo kaže, da je to poslanstvo še vedno na začetku in si moramo zato z vsemi močmi prizadevati zanj«.(7) Ob misli, da so po dva tisoč letih še vedno narodi, ki Kristusa ne poznajo in še niso slišali za njegovo odrešenjsko sporočilo, ne moremo ostati križem rok.

Še več, število tistih, ki so kljub temu, da so prejeli evangeljsko oznanilo, nanj pozabili ali ga opustili in se v Cerkvi več ne prepoznavajo, narašča. V mnogih okoljih, tudi v tradicionalno krščanskih družbah, so ljudje danes zadržani za odpiranje veri. Kulturne spremembe, ki izhajajo tudi iz globalizacije, miselnih tokov in prevladujočega relativizma, vodijo v tako miselnost in način življenja, ki puščata ob strani evangeljsko sporočilo, kakor da Boga ne bi bilo, in povzdigujeta iskanje blagostanja, lahkega zaslužka, kariero in uspeh kot smisel življenja na škodo moralnih vrednot.

Skupna soodgovornost

Splošno poslanstvo vključuje vsakogar, vse in vedno. Evangelij ni izključna dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak je dar, ki ga je treba deliti z drugimi, dobra novica, ki jo je treba sporočiti drugim. Ta dar oziroma naloga ni zaupana samo nekaterim, ampak vsem krščenim, ki so »izvoljeni rod, … svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), da bi razglašali njegova čudovita dela.

V to so vključene vse dejavnosti. Sodelovanje pri evangelizacijskem delu Cerkve v svetu se ne sme omejevati na nekatere trenutke in posebne priložnosti, niti jih ni mogoče obravnavati kot eno izmed številnih pastoralnih dejavnosti: misijonska razsežnost Cerkve je bistvenega pomena, zato jo je treba vedno imeti pred očmi. Pomembno je, da se tako posamezni krščeni verniki kot cerkvene skupnosti ne samo poredko in občasno zanimajo za misijonsko poslanstvo, ampak redno kot način krščanskega življenja. Misijonski dan ni osamljen trenutek med letom, ampak dragocena priložnost, da se ustavimo in premislimo, če in kako odgovarjamo na misijonarski poklic. Odgovor na to vprašanje je bistvenega pomena za življenje Cerkve.

Globalna evangelizacija

Evangelizacija je zapleten proces, ki obsega različne elemente. Med njimi je vedno izstopala solidarnost. To je tudi eden izmed ciljev svetovnega misijonskega dneva, ki prek Papeškega misijonskega dela išče pomoč za izvajanje nalog evangelizacije na misijonskih področjih. Gre za podporo ustanovam, potrebnim za vzpostavitev in utrditev Cerkve prek katehistov, semenišč in duhovnikov. Pa tudi za prispevanje svojega deleža k izboljšanju življenjskih pogojev za ljudi v deželah, kjer so revščina, otroška podhranjenost, bolezni, pomanjkanje zdravstvenih storitev in šolstva najhujši. Tudi to je vključeno v poslanstvo Cerkve. Z oznanjevanjem evangelija si jemlje k srcu človeško življenje v polnem pomenu besede. Božji služabnik Pavel VI. (1963–1978) je poudarjal, kako ni sprejemljivo, da bi pri evangelizaciji zanemarjali teme v zvezi s človeškim razvojem, pravičnostjo, osvobajanjem sleherne oblike zatiranja seveda ob spoštovanju samostojnosti politične sfere. Zanemarjati časne probleme človeštva bi pomenilo »pozabljati na evangeljsko lekcijo o ljubezni do trpečega in pomoči potrebnega bližnjega«.(8) To ne bi bilo v skladu z Jezusovim obnašanjem, ki je »obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 9,35).

Kristjan prek soodgovorne soudeležbe pri poslanstvu Cerkve postaja graditelj skupnosti, miru in solidarnosti, ki nam jih je daroval Kristus, in sodeluje pri uresničevanju odrešilnega Božjega načrta za vse človeštvo. Izzivi, s katerimi se ta sooča, kličejo kristjane, naj stojijo drugim ob strani, poslanstvo pa je celoviti del tega spremljanja. V njem nosimo, četudi v lončenih posodah, svojo krščansko poklicanost, neprecenljivi zaklad evangelija, živo pričevanje mrtvega in vstalega Jezusa, ki smo ga srečali in verovali vanj v Cerkvi.

Svetovni misijonski dan naj v vsakem poživi željo in radost, da bo 'odšel' naproti človeštvu in mu ponesel Kristusa. V njegovem imenu vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov, zlasti vsem, ki si najbolj prizadevajo in trpijo za evangelij.


Vatikan, 6. januar 2011, praznik Gospodovega razglašenja


papež Benedikt XVI.


(1) Papež Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 58.
(2) Papež Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo, 2.
(3) Papež Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 59.
(4) II. Vatikanski cerkveni zbor, Odlok o misijonski dejavnosti (M), 2.
(5) Papež Pavel VI., Apostolska spodbuda O evangelizaciji, 14.
(6) Prim. M, 5.
(7) Papež Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo, 1.
(8) Papež Pavel VI., Apostolska spodbuda O evangelizaciji, 31.34.



TU SŠK